Jože Ramovš: "Če v življenju ne najdemo smisla, bomo slej ali prej nesrečni"

Svetovalnica | 31.03.2020, 10:36 Nataša Ličen

Smisel je nekaj vsakdanjega. Spremlja nas in se spreminja. Če človek ne doživlja, da tisto, kar misli, kar dela, kar čuti, kar se mu godi, ima nek smisel, potem živi iz dneva v dan, kot rečemo "brez zveze", živi naključno. Zato je težnja po smislu globoko v človeku. O smislu smo se v Svetovalnici, tretji dan letošnjega Radijskega misijona, pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem, predstojnikom Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Viktor Frankl , znani psiholog in psihiater, učenec katerega je bil nekaj časa tudi dr. Ramovš, je svoje življenje, dolgo in plodno, posvetil človekovi potrebi po smislu. Ugotovil je, da ljudje zapademo v vsakdanje stiske, ne samo v primerih nezadovoljenih telesnih potreb (lakote, če jih zebe, če niso dobro informirani, so morda zlorabljeni), ampak v globoke duhovne in duševne stiske zapademo tudi, ko ne vidimo smisla. Zato je važno iskati smisel, ga dojeti in živeti v stvareh, ki jih delamo, v tistem, kar doživljamo, mislimo in nameravamo storiti.

Smisel svojega življenja uresničujemo s tem, ko stvari v tem trenutku delamo prav, ko delamo dobro in smiselno.

Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan

Smiselno je delati vse tisto, kar ima v sebi neko zamisel, kar je ustvarjalno in v redu, ni slabo ter razdiralno, ni brez smisla. Mnogi se sprašujejo po smislu v trenutnem dogajanju in razmerah. Smisel prihodnosti ne vidimo, lahko pa verjamemo in zaupamo vanjo. Osredotočimo se po smislu tistega, kar trenutno počnemo. Kakšen smisel ima naš pogovor? To lahko presodimo s svojim razumom. Človek ima globoko, notranjo potrebo po smislu. Smisel najti, dojeti in ga uresničevati. Če tega ne delamo, smo prej ali slej nesrečni. Življenje brez smisla se hitro začne "zavozlavati". S tem, ko nekaj v tem trenutku naredim prav, nekaj kar je dobro in smiselno, s tem uresničujem tudi smisel svojega življenja.

Kolikokrat slišimo: "Ah, saj se nič ne splača, nima smisla." To je pogosta pripomba v tem našem razvitem svetu. Še pogosteje pa slišimo, da po upokojitvi ljudje ne najdejo smisla svojega življenja. Smisel se spreminja. Prav zato ga je treba iskati. Moj smisel je v tem trenutku drugačen od vašega. Smisel nočnega počitka, kakovostnega spanja, je drugačen od smisla trenutno zelo zaposlenih zdravstvenih delavcev, katerih smisel je rešiti in pomagati čim več bolnikom.

Strmeti v življenju le k uživanju in užitkom, kar nas danes na vsakem koraku nagovarja potrošništvo, bo prineslo bore malo smisla. 

In, kako odkriti smisel tega trenutka?

Če smo relativno dobro, če sem preskrbljeni in imamo dobre medsebojne odnose, se smisel uresničuje sproti. Kulture, ki so bile v preteklosti v krizi, od grške, rimske in drugih, so živele iz principa uživanja. Zelo malo smisla uresničimo, če delamo samo kar nas je volja, ne gledamo na merila, ne na druge ljudi in tudi na njihov dobrobit, če samo uživamo. Podobno se godi v današnjem potrošniškem svetu. Na vsakem koraku se nam ponuja artikle in usluge, in ob njih obljube, da bomo z izbiro ujeli srečo. Sorazmerno malo smisla uresničimo s tem, prav nasprotno, življenje tako postaja vse bolj prazno. V takšnem življenju pa ni prave sreče. V. Frankl je rekel: "Sreča je stranski produkt doživljanja in uresničevanja smisla."

Smisel tega trenutka je stvar mojega razuma, vesti in zavesti

Izleta ne morem osmisliti, smisel je v izletu samem, smisel je v stvareh, ne gre za to, da osmislimo učenje tujega jezika, smisel je v samem znanju tujega jezika in podobno. Naloga mojega razuma, zavesti in vesti je, da v potu svojega obraza iščem, najdem in uresničujem smisel. Uresničujmo drobne, vsakdanje smisle, s tem prispevamo k svojemu razvoju, k sožitju z drugimi in tudi k razvoju drugih. Smisel vsega, kar se je z menoj dogajalo do danes, lahko dojamem in moram dojeti. Če ne, nisem spravljen s preteklostjo.

Vse stvari gredo naprej, kolo časa se ne vrti nazaj, zato je smisel tudi v razvoju. Duhovna bazena, iz katerih lahko črpamo nova spoznanja, ki bosta peljala človeštvo naprej, sta prav smotrni razvoj in medčloveško sožitje, povezovanje ljudi na smiselne načine. Delo na tem dvojem. Bog je Bog razvoja, ni Bog mirovanja. Treba je razvijati orodja, ki nam pomagajo iskati smisel, ga dojeti in uresničevati. Smisel tega trenutka in tudi vsega, kar smo v preteklosti že doživeli. Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan.