Nadškof Marjan Turnšek | (foto: Ignacijev dom duhovnosti )
MISIJON ODMEVA: Človeška ljubezen v svoji temeljni strukturi ni pokvarjena
Radijski misijon |
Človek lahko ljubi tudi danes, človeška ljubezen v svoji temeljni strukturni ni pokvarjena in Očetova ljubezen zdravi in ponovno usposablja človekovo ljubezen. Tako nam je v osrednjem misijonskem nagovoru na temo ljubezni spregovoril upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek.
Ljubim, torej sem
Enačba »jaz sem, ki sem« = ljubezen je pomembnejša in usodnejša od slavne Einsteinove (E = mc²). Želi povezati razodetje Boga v stari zavezi z njegovim razodetjem v novi zavezi. Povezati misel o Bogu, kot jo najdemo v dialogu med Mojzesom in skrivnostnim Jahvejem v gorečem grmu, z mislijo o Bogu izraženo v prvem Janezovem pismu. Mojzes doživi Boga kot "Jaz sem, ki sem" tukaj zate, Janez pa izrazi svoje dojetje Boga kot "Bog je ljubezen". Ni moj namen, da bi z eksegetskim pristopom razlagal obojno poimenovanje, ampak mi je za začetek bolj pomembno, da ta "enačba" že na zunaj odslikava vsebino reka »ljubim, torej sem«, ki je po moje mnogo bolj resničen kot Descartesov »mislim, torej sem.« Zato lahko izrazimo misel, da je ta naslov pravzaprav stavek, ki ga je, sicer ne izrecno, izrekel v svetopisemskem razodetju o sebi Bog sam.
Bog je ljubezen
Ljubezen kot takšna je Božja narava in samo Božja. Trditev se nanaša na njegovo delovanje v zgodovini med in za ljudi. Pravzaprav je rečeno veliko več, kot samo "Bog ljubi", kar bi lahko pomenilo, da ljubi, poleg pa še ustvarja, misli, hoče ... Poudarjeno je, da je VSE Božje delovanje ljubezen. Ker pa je ljubezen lahko le osebnostno dejanje, ta izjava do skrajnih mej poudari osebnostni značaj Boga, ki ne more biti nekaj hermetično vase zaprtega in negibnega.
Drugi poudarek pa je v tem, da ima Božje kraljestvo v Jezusu svojo osebno uresničenost v podobi služenja. Jezusova osnovna drža med njegovimi učenci je služenje v najbolj čisti obliki. Jezus je torej v svojem življenju in v svoji smrti človek za druge. Jezusova smrt iz pokorščine je vrh njegovega življenja in dela, ki je zaznamovan z "biti za druge"; kar je neodtujljivi del ljubezni. Jezusovo zemeljsko življenje se je končalo v poslednji odprtosti in njegovo zemeljsko življenje je ostalo vprašanje, na katerega more dati odgovor le Bog.
Človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna.
Človekova ljubezen je odsev Božje Ljubezni
Po skromnem vpogledu v skrivnost Božje ljubezni, ki se je razodela v tem, da je Oče dal svojega Sina za nas in naše odrešenje, lahko pogledamo v ljubezen človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, a se je po padcu znašel v "svetu" greha in zla. Sicer je "svet" tudi sposoben ljubezni, vendar šele ko je prerojen iz Duha. Vsak ljubeči človek, v kolikor resnično ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Ljubezen je ena izmed razvidnosti novega rojstva, ki smo ga deležni v krstu. Kristjani smo dolžni ljubiti drug drugega, ker je to naša nova narava, ki izhaja iz tega, da nas je Bog ljubil ter nam izrazil najvišjo stopnjo ljubezni s tem, da je poslal svojega Sina kot edinega Pravičnega v naš greh.
Štiri ugotovitve o človeški ljubezni ...
...ki osnovno izhajajo iz našega teološkega razmišljanja: 1) človek lahko ljubi tudi danes; 2) človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna; 3) Očetova "agape" po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu zdravi (rešuje) in ponovno usposablja človekovo ljubezen, da je lahko v svojih uresničitvah avtentična; 4) človeška ljubezen temelji na osebnem človeško - božjem odnosu.
Morda je v teh premišljevanjih vendarle skrit del odgovora na vedno znova v strahu vstajajoča vprašanja: pa zakaj moram biti jaz prvi?, zakaj odpuščati, če drugi ne odpušča?, zakaj bi naj bil jaz prvi pri spravi?, zakaj ne udariti nazaj, pa naj gre za pest ali besedo, žalitev ...?, ali se res moram vsemu odpovedati?, ... (nadaljujte s svoji vprašanji in iščite v zgornjih intuicijah vam lastne odgovore).
