Anselm Grün - Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev

Duhovnost | 29.03.2020, 18:00 Tadej Sadar

Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

Dragi pater Anselm, z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo vas pozdravljamo kot misijonarja, ki bo nekako odprl letošnji radijski misijon. Naslovili smo ga »Si upaš živeti?« in mu po dnevih dodali podnaslove: O Ljubezni, o Smislu, o Upanju, o Veselju in o Bližini. Vse to so teme, o katerih ste že pisali, in za začetek vas prosimo, da nas nagovorite skozi te teme.

Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

Vabljeni da se naročite na podcast vsebin 15. radijskega misijona!

Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov.

Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja ...

Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.

»Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku?

Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

»Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?

Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?

Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?

Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge.

Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero?

Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

Vabljeni da se naročite na podcast vsebin 15. radijskega misijona!

Ni se mi treba ves čas obtoževati. So ljudje, ki so sicer sposobni odpustiti drugim, niso pa sposobni odpustiti samim sebi. In tedaj je vera pomembna pomoč: lahko odpustim samemu sebi, ker vem, da mi Bog ničesar ne očita, Bog me sprejema brezpogojno. Beseda »greh« zveni mnogim ljudem danes tuje, greh ne pomeni nujno, da prekršim zapovedi, hebrejska beseda za greh pomeni zgrešitev cilja. Neki cerkveni oče pravi, da zgrešitev cilja pomeni, da ne živim svojega lastnega življenja, da živim mimo sebe. In tedaj postane življenje neskladno, človek postane nezadovoljen in se boji tišine, kajti v tišini bi se lahko pojavil občutek, da z mojim življenjem nekaj ni v redu.

Ob koncu morda še vaše sporočilo vsem, ki se bodo pustili nagovoriti misijonu ...

Vsem poslušalcem, ki se bodo pustili nagovoriti radijskemu misijonu, želim, da bi poslušali z odprtimi srci, hkrati pa poslušali tudi svoj lasten občutek, prepoznali vero kot izvir večje živosti, večje svobode, večje ljubezni, da vere ne bi videli kot obremenitve. Cerkev je včasih preveč moralizirala, da moraš to in to spremeniti, da moraš delati drugače ... Vera je v prvi vrsti opogumljanje: Upaj si živeti življenje, Bog je s teboj, Bog ti daje moč. Jezus nam pravi: S teboj sem vse dni tvojega življenja. In iz tega zaupanja si lahko upamo živeti. In vera pomeni tudi, da nas nosi vera drugih ljudi, vera naših umrlih, vera apostolov. Terapevti pravijo, da je eden od vzrokov bolezni, depresij tudi naša izkoreninjenost, da nimamo več nobenih korenin. Vera nam daje korenine in želim vam, da bi spet prišli v stik s temi koreninami vere, da bi iz njih vaše drevo življenja raslo in postalo blagoslov za mnoge ljudi.

Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.

Iz pridige o blagoslovu ...

Mnogi ljudje hrepenijo po blagoslovu, da so blagoslovljeni, da je njihovo življenje blagoslovljeno, da iz njihovega delovanja izhaja blagoslov. Blagoslov kot izrekanje dobrih besed. Mnogi so v otroštvu poslušali bolj negativne besede: Nič nisi vreden, nemogoč si, s teboj ni mogoče zdržati ... Odtod hrepenenje po dobrih besedah: Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje! Tako nam je govoril Bog.
In potem blagoslov kot varstvo, ki nas ogrinja. Hrepenenje, da smo na poti zaščiteni in zavarovani z Božjim blagoslovom.
Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge. Sam ne morem narediti tega, da sem blagoslov, včasih pa lahko izkusimo, ko dopustimo Božji blagoslov, da nenadoma postanemo blagoslov za druge ljudi.
To želim tudi vsem poslušalcem, da zaupajo: Vaše življenje je dragoceno, ni treba, da ste popolni, toda s svojim življenjem puščate na tem svetu sled in želim vam, da je to sled blagoslova, ki drugim ljudem dobro dene in naredi ta svet nekoliko bolj človeški topel in usmiljen.

Kaj pomeni praznovanje?

Praznovanje spada k življenju. Je izraz hvaležnosti, da imamo življenje, da imamo družino, ki nas nosi. Praznovanje vodi k veselju, da se vidimo. Pomembno je, da druge ljudi sprejemamo, da smo jih res veseli, ko se spet vidimo, da polni hvaležnosti praznujemo življenje. Veseli smo, da nam je bilo življenje podarjeno, da je rodovitno, da prinaša blagoslov drugim ljudem. Vse to pa mora imeti tudi zunanji izraz. Ne gre, da to le mislimo, praznujemo z dobrim kosilom, potrebni so lepi obredi in tudi pogum, da nekaj tvegamo.

Zahvaljujemo se Manici Ferenc, ki je pogovor s p. Grünom posnela letošnejga januarja v Münsterschwarzachu v Nemčiji in Veri Lamut, ki je pogovor prevedla.