Gabriel Kavčič: Če ne boli, tudi ljubezni zadaj prav veliko ni

Radijski misijon | 30.03.2020, 11:11 Rok Mihevc

O ljubezni govorimo v 2. dnevu Radijskega misijona z naslovom »Si upaš živeti?«. V Drugem pogledu nas je nagovoril duhovnik Gabriel Kavčič.

Si upaš ljubiti?

Vsaj mladim, nam, mladim, je to vedno manj razumljivo, kaj pravzaprav sploh pomeni »ljubiti«. Namreč to, da ljubezen očitno ni vedno samo »fajn«. Ni samo super. Ni samo sladka. Velikokrat je čisto nasprotje vsega tega. Ljubezen boli, prej ali slej. Namreč, pričakovali bi, da je ljubezen najlepše in najboljše, kar se človeku lahko zgodi. To tudi je. Hkrati pa se zdi, da je ljubezen neke vrste blago z napako. Ko jo namreč pogledamo od bližje, zaznamo neko zoprno podrobnost, ki je skupna vsaki ljubezni: ljubezen boli. Tega se mladim danes ne razlaga. Ljubezen ni čustvo, ljubezen je žrtev. Ljubezen boli, prej ali slej. Če je prava, bo bolela.

Tudi duhovnikova ljubezen do Boga in njemu zaupanih ljudi prej ali slej boli

Ozrimo se kamorkoli, začnimo kar na začetku vsakega človeškega življenja. Mame veste: ni nosečnosti brez bolečine in prav tako poroda. Porod je tipičen dogodek ljubezni – mamo boli, boli za otroka. Ni lepšega, kot to, da ga stisne k sebi po porodu. Ampak porodna ljubezen boli. Ko otrok odrašča, ni prave ljubezni v vzgoji, če ta vzgojna ljubezen kdaj ne zaboli. Mar oče sovraži svojega otroka, ko povzdigne glas? Nikakor ne. Vzgojna ljubezen ni samo prijetna. Vzgojna ljubezen tudi boli. Včasih predvsem boli, na obeh straneh. Ko se fant ali dekle prvič zaljubi, se kaj hitro zgodi, da ta prva zaljubljenost tudi mine. Če se ta zaljubljenost nadgradi v pravo zakonsko ljubezen, bo tista prva zaljubljenost prej ali slej minila, ljubezen pa, Bog daj, ostala, in prej ali slej bolela. To najbolje veste krščanski zakonci. Tudi ko mlad duhovnik začenja svojo pot, je vse lepo in prav. Pa vendar – tudi duhovnikova ljubezen do Boga in njemu zaupanih ljudi prej ali slej boli.

Ljubezen ni čustvo, ljubezen je žrtev. Ljubezen boli, prej ali slej. Če je prava, bo bolela.

Ljubezni se lahko začnemo izogibati, ker vemo, da prava ljubezen zaboli

Lahko bi naštevali v nedogled. Dodajmo samo še zadnji primer, in to je smrt. Bolečina ob smrti ljubljene osebe ni prazna bolečina, ampak je bolečina, ki govori o ljubezni. Večja kot je bolečina, večja je ali je bila ljubezen. Saj z Jezusom ni bilo nič drugače. Od poroda v mrzlem hlevu, vzgoje v Nazaretu. Pa do njegovega učenja. Kot vsakega človeka, je tudi Jezusa marsikaj v zemeljskem življenju bolelo. In bolelo ga je zaradi ljubezni do človeka. Doživel je zavrnitve na vsakem koraku, izdajo, samoto in sramoto, krvavi pot v Getsemaniju, križev pot in smrt –vse to iz ljubezni do človeka –in vse to je Jezusa –Boga – bolelo. Bolelo, ker nas ljubi. Mar se ne bi bilo torej bolje odpovedati temu, da bi imeli otroke, da bi jih prav vzgajali, da bi se poročali, da bi postajali duhovniki in sestre redovnice, mar ne bi bilo bolj živeti kar malo bolj na lahno, da se nam življenje preveč ne zakomplicira? Mar ne bi Jezus lahko vse skupaj pustil ob strani in živel v miru dalje? Da ne bi preveč bolelo? To je nevarnost. Ljubezni se lahko začnemo izogibati, ker nekje v sebi točno vemo, da prava ljubezen prej ali slej zaboli. In ko se izogneš tej bolečini, se žal izogneš tudi ljubezni.

Kjer je bolečina, je tudi ljubezen, in obratno

Te stvari nam mladim danes niso več jasne – da v življenju ni in ne bo vse »fajn«. Da bo zabolelo, in da pravo ljubezen prepoznaš šele po bolečini. Starši, stari straši, samski, v propadlih družinah, v srečnih zakonskih zvezah, osamljeni ali pa s čudovitimi družinami, prav tako naši izkušeni duhovniki ... vi imate življenjsko modrost, vi veste, kaj pomeni ljubiti, in veste, da ljubezen tudi – ali pa celo predvsem – boli. In to je treba razlagati nam, ki smo vedno manj pripravljeni na to, da ljubezen zna tudi zaboleti. Če na to nismo pripravljeni, začnemo iskati nadomestke za naša življenja, za spolnost, za odnose ... raje se izognemo bolečini in s tem tudi ljubezni. Zato pa se ne maramo odločati za zakonsko življenje, za duhovni poklic, niti za otroke in družino, ne ljubimo dovolj svoje domovine. Vse to zato, ker vse to tudi zaboli, ni samo fajn.

Ste že naročeni na podcast vsebin 15. radijskega misijona?

Pomislim na moje starše, ki so me v bolečini spravili na ta svet in vzgajali. Pomislim na mojo ženo, moža, ki ga/jo ljubim, tudi zato, in prav zato, ker ta ljubezen do nje/do njega kdaj tudi boli. Pa moji otroci, vnuki, s katerimi je bilo, ali pa je še vedno, tako težko, pa hkrati jih imam tako zelo rad/rada. Pomislim na domačega župnika in to, kako ima – morda na nek svoj način – rad nas župljane, in ga ljubezen do zaupanih mu duš gotovo tolikokrat boli ... To vse gre v nedogled. Kjer je bolečina, je tudi ljubezen, in obratno. Zdaj pa pomislim še na to, kar bi me moralo boleti, pa sploh ne boli. In če ne boli, tudi ljubezni zadaj prav veliko ni. Me kaj boli v tem postnem času ob misli na trpljenje našega Gospoda Jezusa? Me kaj boli ob misli, da ne morem k maši? Me kaj boli ob misli, da sem grešnik pred Gospodom? Če ne boli, tudi ljubezni prav veliko ni.

Dragi poslušalci, »ali si torej upamo živeti, si upamo ljubiti?«?
Ja – upam si. Tudi če bo kdaj zabolelo. Šele takrat bom zares ljubil.