Urban Urbanc: Če poznamo čustveni zemljevid svojega telesa, lahko dokaj hitro prepoznamo vzroke težav

Za življenje 29. 11. 2025, 12:00 Nataša Ličen

Odnosi so ključni. Lahko nas povzdignejo. So kot zrcalo, v katerem prepoznamo svoje stiske ali maske. Prepoznavamo se v drugih. Ljubezen do sebe se sicer danes močno promovira, a nekaj je teorija, drugo praksa. Gre za delo, dolgotrajni terapevtski in lahko boleč, a hkrati osvobajajoč proces. Ne gre za enkratni dogodek. Knjige, predavanja so lahko le spodbuda za delo na sebi. Najprej je treba prepoznati ovire, ki nam prepričujejo, da bi se imeli radi.

Dinamike odnosov iz primarne družine se prenašajo naprej

»Med normalnim in običajnim je velika razlika. Pri stereotipih dostikrat vidim, da otrokova čustva pogosto niso sprejeta. Če starši ne znajo nadzorovati svojih čustvenih stanj, otroku ne dovolijo ali ga skušajo na svojstven način zaustaviti. S tem ustvarijo čustvenega invalida. Začarani krog se zavrti za naslednjo generacijo.«

Le težke in neprijetne stvari nam pomagajo zrasti v življenju. Prevzeti je treba odgovornost za lastno počutje, vedenje in čustveno stanje.

»Nismo center sveta, v življenju ne gre samo za zadovoljitev naših potreb ali želja. Velikokrat nas ravno naš doprinos družbi izpopolni. Drama« v življenju nas prisili, ali lepše povabi, v odkrivanje tudi drugih svetov v sebi. V modernem času hitrega življenja imamo predvsem stik z našim razumskih delom, treba je nenehno obdelovati kup informacij. Um se razvija, telo pa mu ne sledi. Z zavestjo lahko marsikaj dosežemo, telo pa se v zadnjih tisočletjih ni prav dosti spremenilo.«

Poznamo zahteve svojega telesa?

»Skozi določene »zakrčitve«, tudi s popačitvijo dihanja, lahko ustavimo določena čustvovanja ali občutenja v našem telesu in s tem preprečimo, da bi prišla do naše zavesti. Zato se ne ustavimo in se ne začutimo, razlika med telesom in zavestjo pa postaja vedno večja. Ker tega ne naredimo, nismo več celostni, skladni. Ne upoštevamo telesa. Telo pa je tisto, ki se vedno odzove na vse dogodke, dražljaje, ljudi, vedenja, obnašanja, ki prihajajo iz naše okolice. Če telesa ne slišimo, se tudi ne znamo dobro odzvati.«

Urban Urbanc je učitelj somatike, osredotoča se na celostno povezavo med telesom, umom in čustvi, zlasti preko zavedanja telesnih občutkov in gibanja. Vodi odmevne delavnice za moške, je tudi svetovalec za partnerske odnose.

V pogovoru z njim smo vstopili tudi v ozadje vse večjega števila partnerskih in zakonskih razhodov. Kje so vzroki? Kako okrepiti vrednoto zvestobe? Na področju vzgoje pa smo ga vprašali, če drži - če je to dobro, da dekleta vzgajamo drugače kot fante? "Vsa doživetja, vse kar se nam je v otroštvu, v mladih letih, dogajalo, se zapiše v naš telesni spomin, in se prebuja vedno v odnosu z nekom, ki ga spet spustimo blizu, kot smo čustveno spustili blizu svoje starše."

Travme oziroma nesoglasja, do katerih pogosto prihaja: "Me ne slišiš", "Me ne razumeš!", ... so ponovitev vsega, kar se je na nek način v našem otroštvu že dogajalo. Kar se je v odnosih zgodilo, se v odnosih tudi popravi. 

"Partner je odslikava staršev, oziroma njihove podzavesti. Oče in mati vzgajata otroka vsak na svoj način. Mama je arhitektka otrokovih možganov, oče pa tisti, ki poskrbi za okolje, da je arhitektka varna in da lahko opravlja svojo vlogo."  

Prisluhnite pogovoru v celoti. Priporočamo.