2. misijonski pogovorni večer: Nadškof Marjan Turnšek in Marko Fink

Radijski misijon | 30.03.2020, 20:02 Mirjam Judež

2. dan radijskega misijona smo sklenili z večernim pogovorom v živo o božji in človeški ljubezni. Naša gosta preko Skype povezave sta bila nadškof dr. Marjan Turnšek in operni pevec Marko Fink. Pogovor je vodil Jože Bartolj, v živo ste ga lahko spremljali tudi prek Facebooka.

Kako prepoznati Božjo ljubezen?

Nadškof Turnšek: »Božjo in človeško ljubezen človek dojema z istimi čutili kot božjo. Gledamo naravo, sončni vzhod ali zahod, lepote narave in če smo se sposobni poglobiti, čutimo in vemo, da je tam še Nekdo. Če mož ali otroci prinesejo mami darilo npr. za materinski dan, je mama preko tega darila začutila, da jo imajo otroci radi. Gre za zrenje, kontemplacijo, sposobnost, da za vidnimi, otipljivimi stvarmi začutiš globljo resničnost, simbolno dejanje. Ljubezen lahko drugemu izražamo preko simbola, preko telesne dimenzije izražamo ljubezen, ki je več kot samo telo. Poljub med možem in ženo ali med starši in otroki je telesna resničnost, ki izraža eno popolno pripadnost drugemu, globoko nagnjenje do tega človeka in pripravljenost biti tukaj, se uresničiti. Ko je nekdo sposoben in pripravljen v svoje dejanje položiti tisto, kar iskreno čuti do drugega. V kuhinji pomeni, da nekdo pomije posodo namesto drugega, skuha kavico, ki jo skupaj popijeva – v vsem tem se izraža ljubezen do drugega.«

Marko Fink: »Nadškof Turnšek je omenil naravo, ki je fantastično izhodišče, da preko prebujenih čutov prepoznavamo veličino Boga, ki je tako harmonično povezal stvari. 17 let sem poučeval na univerzi insekte. Cele ure sem lahko opazoval insekte, kjer je vsaka stvar postavljena tam z namenom. Koliko lepote je v tem! Pomlad se bliža, vzemimo en bukov listek in ga poglejmo skozi sonce. Kakšna kompleksna organizacija je to! Imam 4 vnuke in uživam življenje preko otrok, vnukov, ogromna milost je to in pri vsakem otroku opaziš, kako je avtentičen, različen, poseben in v teh stvareh vidim en fantastičen vir za opazovanje božje prisotnosti. Nisem še omenil glasbe, ki je meni zares popestrila življenje. Več kot 30 let živim od glasbe in vem, kako je pristopiti k pesmi, poeziji, jo najprej ponotranjiti, da jo boš lahko dal drugim v oplemeniteni obliki. Glasba je ustvarjena iz not, dolžine not, kombinacija not pa ustvari nekaj, kar je že povezano z božjim. Letos je Beethovnovo leto, cel kultiviran svet se Beethovna še posebej dotika, poustvarja. V tej glasbi je toliko Božjega, Lepote z veliko začetnico, da je težko to spraviti samo na človeško raven.«

»Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a obrnimo se v to, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote.«

Nadškof Turnšek: »Odprl bi še eno dimenzijo Boga – ob branju božje besede čutim, kako me ima rad, kako mi spregovori v konkretnem trenutku preko molitve, preko branja božje besede. Še en dotik božje ljubezni, ki ga pogosto doživim, je pri sv. maši, pri evharistiji, ko držim v rokah Jezusovo telesno navzočnost. To so podobni občutki kot doživljanje iz otroštva, ko sem mamino bližino in ljubezen čutil, ko sem se stisnil k njej v naročje, ko mi je položila glavo na roko in me umirila.«

Lahko je ljubiti vse, težko pa je ljubiti svojega bližnjega, ki je pred nami, ki živi z nami.

Marko Fink: »Pomaga, da opazujemo sočloveka v luči njegove osebne zgodbe. Večkrat sem doživel v življenju, da bi lahko kar hitro zapadel v sodbo človeka, češ, jaz pa tak ne bi bil. Če pa bi šel čez njegovo zgodbo, bi moral priznati, bi bil ravno tak, kot je zdaj ta oseba.«

Marjan Turnšek: »Po televiziji kažejo otroke iz Afrike, kočljive situacije iz bolnic ... Ljudje se ti zasmilijo, čutiš usmiljenje, pripravljen si načelno pomagati. Ko pa imaš pred seboj brata, sestro, berača, klošarja, ... Kako imeti rad tega? Spomnim se sv. Frančiška, kakšen odpor je čutil do gobavca, ki ga je srečal, koliko ga je stalo, da je premagal ta odpor in ga poljubil. Ljubiti bližnjega na način, kot ga on potrebuje.«

Ljubezen in solidarnost. Imeti nekaj, tega ne zadržati ljubosumno zase, ampak ponuditi tudi drugim.

Marko Fink: »Iz otroških let imam lepe spomine na mamo. Živeli smo skromno, samo oče je hodil v službo, bilo nas je šest otrok, a ko je prišel kak revež, mu je mama vedno nekaj dala. Če bi kak begunec potrkal pri meni, prosil za sobo ali tuš ... Ne vem, če bi to zmogel. Ne vem, če sem že prišel do te veličine.«

Marjan Turnšek: »Ljubezen ne more biti brez solidarnosti, ljubezen je širša kot solidarnost, solidarnost je odgovor na čuječnost, občutljivost človeka. Ko ga zazna v njegovi situaciji, potrebi in je v situaciji solidaren z njim. To zahteva, da smo pripravljeni deliti z drugim vse, kar imamo. V idejo solidarnosti spada tudi to, da nič od tega, kar imam, ni samo moje. Vse, kar imam, je Božji dar, ki mi je dan zato, da lahko z njim pomagam, delim z drugimi. Moj oče je vsak mesec, ko je dobil plačo, prinesel tudi kaj sladkega za nas, otroke. Vedno je dal najmlajšemu, naj razdeli drugim. Kako preprosto me je oče učil tega, da moram biti solidaren z brati in sestrami. Ta vidik je zelo pomemben.«

Kaj nam Bog sporoča v tej preizkušnji? Kje lahko prepoznamo Božjo ljubezen?

Marko Fink: »Marsikdo se v tem času sprašuje: je moja življenjska pot res prava? Moram spremeniti svoje prioritete? Všeč mi je bil nagovor nadškofa Zoreta, ki je opozoril, da krize, kot je ta, izberejo najbolj plemenite ljudi, da iz tega pridejo v boljšo kakovost življenja. Da so življenjske prioritete postavljene na podlagi moralnih vrednot, ki nam pomagajo, da živimo boljše, smo bolj solidarni, gradimo boljšo družbo, smo manj sebični. Krizo vidim kot veliko možnost za prehod v boljše življenje in vem, da bomo iz te krize prišli bolj bogati.«

Nadškof Turnšek: »Kako lahko Bog dopusti, da se nam to dogaja? Odgovor je gotovo skrivnosten. Na misel mi prihaja prigoda iz Auschwitza. Ena skupina je želela pobegniti, ni ji uspelo, med njimi je bil mlad judovski fant. Vse so obsodili na smrt, tega fanta so pred vsemi mučili. Takrat so Judje začeli peti hvalilni psalm. Ko je bilo vse končano, je pristopil eden od drugih narodov in vprašal starca, ki je začel peti: »Kako ste mogli peti hvalilni psalm, ko so ubijali vašega sina? Kje je zdaj vaš Jahve?« Ta starec je rekel: »V njem, v tem fantu je prisoten naš Bog!« Tu je odgovor! Bog je sredi tega trpljenja, sredi agonije, bolečine, v teh ljudeh, ki trpijo, je, kot je Kristus na križu trpel za nas vse. Kaj nam sporoča ta kriza? V nedeljo mi je močno izstopal stavek v Evangeliju: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Ves čas razmišljam o tem, da način življenja, kot smo ga živeli pred epidemijo, ni način, ki bi šel v smeri Božjega razodetja, kraljestva. Da smo naredili iz kapitala, dobička pravilo našega življenja. Da družinsko življenje podrejamo delovnemu času, namesto obratno. Papež Frančišek je nazadnje rekel, da v bolnem svetu ne moremo pričakovati, da bomo zdravi. Ni mislil le na telesno zdravje, pač pa tudi na duhovno in duševno zdravje. Je veliko duhovnih bolezni, sovraštva, jeze, greha, veliko je zlorabljanja človeka po človeku. V takem svetu, ki ni zdrav, se ne more razvijati zdravi človek. Upam, da nam bo ta situacija pomagala narediti kak korak v tej smeri.«

Kaj nas čaka? Bomo šli isto pot naprej?

Marjan Turnšek: »Prvi korak je, da prebrodimo to krizno obdobje, potem bo čas, da naredimo refleksijo, če smo se kaj naučili in kako naprej. Na misel mi prihaja apostol Pavel, znameniti trn satanov, ki ga bije. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga vzame, pa ga ni. Potem je šel vase, v kontemplacijo tega trna, bolečine in bilo je zelo težko. Ugotovil je, da bi se brez trnja prevzel. Bog mu je dal take darove, bil je velik apostol, apostol narodov, imel mistična doživetja, videnja, vse to bi lahko pripisovati sebi in potem bi bili ti darovi v pogubo. Uvidel je, da je bilo prav, da je doživel tudi to ponižanje. Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a to obrnimo tako, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote. Med podjetniki je mnogo kristjanov. Če ti začnejo svojo gospodarsko dejavnost vršiti na krščanski način, bi bil to napredek za celotno družbo.«

Marko Fink: »Ljudje pravijo, da po tej krizi ne bo več, kot je bilo. Kar se tiče našega prostora bi si želel predvsem sprave. Sprava na državni ravni mora prej ali slej obroditi sadove. Potrebno je več resnicoljubnosti, si priznati, da tako ne moremo več naprej. Želim si, da bi postali bolj normalna družba, čas bi bil prositi za odpuščanje za storjeno škodo, ki smo jo prizadejali, osebno ali bolj »široko«, čas je za streznitev in bilanco, kaj delamo narobe.«

Duhovna suša, ko ni evharistije, kaže svoj obraz.

Marko Fink: »Poznam take, ki hodijo k maši vsak dan. Sv. maša preko spleta ni isto. Srečanje z duhovnikom, ki v živo daruje, je le edinstveno. K sreči imamo medije, da lahko pridemo do človeka. Želim si, da bi šla ta kriza čim prej mimo. Nismo še doživeli bitke z nevidnim sovražnikom, ki pušča za seboj mrtve ljudi in ranjene družine. Znova bo treba postaviti bilanco, kaj lahko izboljšamo.«

Marjan Turnšek: »Prepričan sem, da je Bog iznajdljiv tudi v tem času. Situacija je izredna tudi kar zadeva cerkveno življenje. Bog je neomejen, to moramo verjeti in upoštevati. Se mi zdi, da je to tudi ena šola v tem smislu, da bolj izostrimo duhovne čute za to, kar nam je bilo prej vse samo po sebi umevno: vsak dan sv. maša, na voljo spoved, ... Bog ni hotel take situacije, ker pa že je, se lahko zaradi situacije naše hrepenenje po zakramentalni bližini še poveča. To je dvakratna bližina: najprej po cerkvenem občestvu. Morda bomo potem bolj hvaležni za to, da smo Cerkev. Druga bližina je evharistična navzočnost, ko je Bog navzoč tudi telesno. Morda bomo bolj zahrepeneli, prečistili to vero, da je pod podobo kruha in vina Kristus tudi telesno navzoč. Lahko smo doma, v molitvi, v naravi v stiku z njim. V telesnem stiku pa smo samo pri evharistiji, preko hostije, ko se lahko združimo z Bogom in človekom. Naj ta čas pomaga, da bomo svoje hrepenenje po Bogu še povečali, še poglobili. Tu vidim našo priložnost.«