Slavi Košir
Andrej Novljan
Petra Stopar
Jera Musič na cilju Apalaške poti (foto: Osebni arhiv)
Jera Musič na cilju Apalaške poti | (foto: Osebni arhiv)

Ves trik je v tem, da vsak dan vstaneš in hodiš

14.03.2020, 05:00 Blaž Lesnik

V februarskih Doživetjih narave je svoje izkušnje, dogodivščine in življenjska spoznanja delila Jera Musič. Mlada popotnica jih je še kot najstnica lansko leto vztrajno nabirala na Apalaški poti, ki jo je prehodila kot prva Slovenka: 3500 kilometrov, 14 zveznih držav ZDA od Georgie do Maina in 146 žuljev, smeha in joka. Spregovorila je tudi o naslednjem podvigu, ki se bo začel v maju. Odpravlja se namreč na še daljšo in zahtevnejšo Pacifiško pot.

Pričakovali bi, da je mlada popotnica že od malih nog vsaj navdušena planinka, ki je komaj čakala na pohode in izlete. A v resnici je hojo in fizično aktivnost naravnost sovražila. »V naši šoli so nas veliko vozili na šole v naravi, imeli smo veliko športnih dni in jaz sem bila vsakič brez izjeme zadnja, kakšnih trideset metrov za ostalimi učenci s tistim ubogim učiteljem, ki je bil obsojen na to, da je hodil z mano. Ure in ure sem se lahko pritoževala nad tem, da je hoja brez veze.«

Slika žuljavih nog in sončni zahod

Kdaj se je torej zgodil usoden preobrat in predvsem kako? Jera pripoveduje: »Brala sem članek v National Geographicu in ko sem zagledala sliko sončnega zahoda iz Finisterre, sem se odločila, da grem.« Šlo je seveda za znamenito Jakobovo pot in morala se je precej potruditi, da je prepričala starše za dovoljenje, saj je bila takrat še mladoletna – pot je prehodila pri 17-ih. »Zelo vesela sem, da sem šla sama, saj si tako veliko bolj odprt za nove izkušnje in spoznavanje novih ljudi. Tako lahko veliko več odneseš od poti. Zdi se mi, da je ves smisel romarske poti, kot je Jakobova, v tem, da se učiš od drugih, ki jih srečuješ na poti in da odpreš svoje srce zanje.«

Tudi bolečih trenutkov se spominja z ljubeznijo in veseljem

Ko gleda nazaj na prehojeno pot, pravi, da je ves čas uživala. Če bi se sicer pogovarjali takrat, ko je bilo težko, bi povedala drugače, a kasneje se vse spremeni. Hkrati dodaja, da je vsak, ki lahko hodi, sposoben prehoditi 3500 km: »Če si vzameš pot dan za dnem, kilometer za kilometrom, je mogoče. Če pa začneš razmišljati: »še 2300 km imam«, takrat pa se v glavi hitro začne vrteti ta številka in naenkrat postane neobvladljiva. Če si postavljaš kratke cilje, od mesta do mesta, boš prišel do konca. Ves trik je v tem, da vsak dan vstaneš in hodiš. Hoja ni težka stvar, skoraj vsak od nas je spodoben, gre samo za postavljanje ene noge pred drugo.«

Jera Musič
Jera Musič © Blaž Lesnik

Nahrbtnik je brez hrane tehtal 12 kg

Nahrbtnikovanje je njena beseda za celodnevno hojo iz meseca v mesec. In kaj je bilo v njenem nahrbtniku? Pravi, da na začetku veliko preveč. »Na koncu pa sem prišla do tega, da sem imela eno kratko majico, eno dolgo majico, pulover, flis, puhovko, dežni plašč, dolge in kratke hlače ter pajkice. To so obleke, potem pa še »veliki trije«: šotor, spalna vreča s podlago in nahrbtnik. Na koncu so še nujne malenkosti: lučka za na glavo, igralne karte (to imam vedno s seboj na potovanjih, da si krajšam čas), nekaj kozmetike (bepanten, zobna krtačka in pasta).« Brez vode in hrane je vse skupaj tehtalo približno 12 kg.

Hrana, hrana, hrana...

Na vprašanje, o čem je med hojo vsak dan najpogosteje razmišljala, brez pomisleka odgovarja: »V mojih mislih je bila največkrat hrana. Kakšne fantazije sem si delala! Moja najljubša igrica je bila, da sem si predstavljala sanjski obrok s petimi hodi. Zajtrk je bil moj najljubši obrok: ovsena kaša, kava in proteinski prašek, zmešan z vodo. Po petih minutah popiješ: top! Energija, protein, sčisti te in si vsaj malo lažji, če že nahrbtnik ni. Čez dan so na sporedu kakšne tortilje, čokoladice, proteinske ploščice, zvečer sem pa imela ponavadi instant minutni riž. Zalila sem ga z mrzlo vodo, ga pustila, da se je kakšno uro namakal, preden sem prišla do prenočišča.«

Jera Musič
Jera Musič © Osebni arhiv

Preden je prišla do konca, ji je zmanjkalo denarja

Čas in denar sta glavni sestavni komponenti vseh potovanj, sploh med mladimi. Jera pravi, da si časovno si to še lahko privošči, »ker zaenkrat še nisem študentka, po srednji šoli imam drugo leto premora. To se bo kmalu končalo. Kar pa zadeva finance: delam, nekaj pomoči dobim od staršev. Na koncu Apalaške je prišla tudi pomoč od znancev in neznancev prek platforme GoFundMe. Seveda pa je pomembno, da živiš čimbolj preprosto na poti, da ko prideš do hotelske sobe, jo deliš z drugimi popotniki, varčevanja s hrano pa ne priporočam.«
Med hojo se ji je v dobrih dneh (ali dobrih urah) delala načrte za naslednjo pot, a ta vsekakor ne bi prišla takoj, morda po petih letih premora. Vendar pa je že štiri ali pet dni po tem, ko je prišla na cilj Apalaške poti, na letalu domov že resno razmišljala o tem, kaj bo potrebovala in kako se bi lotila naslednje pustolovščine: Pacifiške poti.

Maj je pred vrati, pot pa še bolj divja

Jera pravi, da komaj čaka: »Na zahodu ZDA je itak lepše, na Pacifiški poti je več puščave, manj dežja, vzpneš se na 4000 metrov, dolga je 4200 km, gre pa od Mehike do Kanade. Med mesti je v povprečju po 100 milj (pri Apalaški je tako dolg samo en odsek). So še mnogi drugi izzivi, kot na primer pogosti požari, prečkanje deročih rek, čez katere ni mostov, v puščavi primanjkuje vode...«

Ključna spoznanja iz Apalaške poti

»Življenje se upočasni, čas drugače teče. Zdi se mi, da bi lahko filozofije, ki se ti tam razvijejo med hojo, prenesli nazaj v naše življenje To, da ni treba ves čas nekam hiteti, da ne potrebujemo materialnih stvari, da bi bili srečni. Preprostost, ki smo jo v tej naši potrošniški družbi kar nekako pozabili, kjer je vsega več kot dovolj in preveč. Zelo rada bi sporočila, da je hoja sama po sebi dovolj dober razlog za takšno potovanje, ni potrebno misliti, da je to samo za tiste, ki želijo v svojem življenju razčistiti in predelati neke travme. Seveda je to tudi mogoče in je dolga hoja dober način, ni pa nujno. Rada bo spodbudila mlade, da potujejo in rada bi spodbudila vse ljudi, da se počutijo, kot da si zaslužijo odkrivati svet.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Doživetja narave

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Duhovniki (photo: Cathopic) Duhovniki (photo: Cathopic)

Se bodo mladi fantje odzvali Božjemu klicu?

V teh dneh na novo poslanstvo odhajajo novomašniki, obenem pa se odpirajo vrata tistim fantom, ki čutijo, da jih Bog kliče v duhovništvo, ali pa se sprašujejo, če je to njihova pot. Lansko leto ...

O avtorju