Če greš v hribe, zgodbe pač nastajajo
Doživetja narave | 24.01.2020, 15:28 Blaž Lesnik
Mlada alpinistka Marija Jeglič – Meri je bila gostja Doživetij narave (17.1.) tik pred tradicionalno podelitvijo najuspešnejšim alpinistom in športnim plezalcem v letu 2019. Prejšnje leto si je naslov naj-alpinistke prislužila prav Marija, ki pravi, da tudi če ga ne bi bilo, to njenega plezanja ne bi spremenilo: »Če so priznanja tvoja motivacija, je boljše, da iščeš uspehe drugje kot pa v alpinizmu, kjer je preveč tveganj«. Letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu je gornik, alpinist, turni smučar, gorski reševalec in gorski vodnik inštruktor Anton Sazonov – Tonač, ostala imena, ki so zaznamovala smeri in lestvice v alpinizmu in športnem plezanju v preteklem letu, bodo sporočili prihodnji četrtek, 30. januarja 2020.
Pogovor v Doživetjih narave je seveda tekel o alpinizmu, pogledih na življenje iz vertikale in tudi o tem, kaj je počela med poškodbo, ko ni mogla v steno. »Strgala sem križno vez med turnim smučanjem, dva meseca kasneje pa se je še v drugi nogi v gležnju nekaj strgalo. Telo mi je sporočalo: pavza. Ni bilo tako slabo«, pravi in dodaja, da potem še bolj ceniš tisto, česar trenutno ne moreš. »Edini način, da spet postaneš lačen je, da nekaj časa ne ješ in s plezanjem je podobno. V tem času, ko nečesa ne moreš početi, se zlakotiš in motivacija pride nazaj.«
V začetku je bil ples, potem plezanje
S plesom se je ukvarjala deset let, potem pa je na računalniku pregledovala bratove alpinistične fotografije, ki so jo navdušile. Zdelo se ji je nepredstavljivo, kako se lahko človek lahko giblje v takšnem svetu. »Pri plezanju imaš svobodo gibanja, kot pri plesu, s tem, da je tu dodana še tretja dimenzija vertikale«, in to jo je prepričalo. Seveda pa so bili hribi in plezanje prisotni že prej v družini, navduševale so jo zgodbe njenega dela prof. dr. Antona Jegliča. »Moj dedek je alpinist in nikoli mu ni zmanjkalo zgodb, ki jih je pripovedoval iz hribov. Tudi te so me mikale, rada sem jih poslušala in še danes jih ni zmanjkalo. Že takrat sem si želela, da bi bilo moje življenje kot nekakšna virtualna knjižnica, kjer bi bila vsaka knjiga svoja zgodba.«
Alpinistka, ki posluša sodobno krščansko glasbo
O svojem izboru glasbe pravi: »Všeč mi je, pri glasbi mi je pomembno, kakšno ima sporočilo in tudi kako te »zagrabi«, gledam tudi iz plesnega vidika. Glasba v meni še vedno zbudi tisto plesno iskrico.« Ob izkušnjah iz tujih gorstev je z alpinistično legendo Silvom Karom v zadnjem času nanizala pet prvenstvenih smeri pri nas. »S Silvom Karom je dobro plezati. On je star maček, obvlada stvari, ogromno se lahko naučiš od njega, predvsem pa mi je bilo všeč, kako je znal poiskati, videti, najti linijo, ki še ni bila preplezana. To je v današnjem času skoraj redkost, glede na to, da so skoraj vse naravne razčlembe uporabljene. To pomeni, da je stopil iz teh okvirjev iskanja najlažjih prehodov, ampak je iskal čim težje še možne, hkrati pa obdržati najlepšo naravno linijo.«
Alpinističnih zgodb je že veliko
Marija je inženirka radiologije, zaposlena v UKC Ljubljana, svoj prosti čas pa skoraj izključno nameni hribom in plezanju. Tako se je kljub mladosti nabralo že veliko zgodb in tudi izkušenj. O spominih na svoje prvo prenočevanje v steni pravi: »To je bilo s Saro Jaklič leta 2014 v Ameriki, ko sva se neizkušeni odpravili na plezanje v tisoč metrsko steno.« Spomini na to dogodivščino so še zelo živi v njih povzema tudi svoje razloge za navdušenje za alpinizem:»Ti moraš doživeti, tega ne moreš povedati. Imaš pogled kot ga imajo ptice, plezaš tako kot mravlje in zraven je še dobra družba.« Kaj pa prepadi in strah? »Mene pa teh stvari ni strah. Strah me je medveda, mogoče kakšnega morskega psa, ne pa stene.«