Umetniška upodobitev Iztoka in Irene | (foto: Nasa, Esa, G. Bacon (STScl), Andrej Guštin)
Iztok in Irena
Hrana in okolje Blaž Lesnik
»Čakal sem tedne in tedne na priložnost. Noč ni bila perfektno jasna. 24 julija je bilo ves dan jasno vreme, a na večer so se čez nebo vlekli tanki koprenasti oblaki, točno tam, kamor je bil usmerjen naš teleskop«, je o pripravah na snemanje svetlobne krivulje Iztoka (446 svetlobnih let oddaljenega eksoplaneta) povedal astronom Krištof Skok. Oddajo Zanimivosti nočnega neba smo tokrat posvetili izzivu, na katerega sta uspešno neodvisno druga od druge odgovorili dve skupini slovenskih astronomov.
Iztok in Irena sta eksoplanet in zvezda, ki sta dobila ime po Finžgarjevem romanu Pod Svobodnim soncem. Iztok je planet tipa vroči Jupiter, ima polmer 1,08 Jupitrovega in maso približno 2,5-krat mase Jupitra. Astronomi domnevajo, da ima gosto kamnito sredico, ki jo obdaja plin, sestavljen pretežno iz vodika. Irena večja od Sonca (njen polmer je skoraj 1,4-krat večji), je tudi bolj vroča in nekoliko starejša.
Astronomska revija Spika je v junijski številki razpisala izziv za slovenske astronome: posneti svetlobno krivuljo eksoplaneta, takrat še z imenom WASP – 38 b, danes je to »naš« Iztok. Predstavnika obeh skupin Saša Žigona (astronomsko društvo Nanos, z njim so bili še Luka Rahne, Jernej Černigoj in Andrej Rutar) ter Krištofa Skoka (in Bojan Dintinjana) smo gostili v prvi letošnji oddaji Doživetja narave, Zanimivosti nočnega neba.
Kaj sploh je svetlobna krivulja?
Svetlobna krivulja je graf, ki nam prikazuje odvisnost sija zvezde od časa. Sij zvezde se običajno ne spreminja, dokler pred zvezdo ne pride ta planet. Ko se to zgodi, sij zvezde upade in to se pozna na grafu kot padec krivulje. Ko je planet zapusti zvezdo, se krivulja spet dvigne. Na ta način so odkrili veliko eksoplanetov (vseh odkritih je trenutno okrog 4000), tudi našega Iztoka.
Sašo Žigo pojasnjuje: »Najprej je treba poiskati primerno noč. Potrebno je vedeti, kdaj je prehod planeta preko zvezde, podatke smo dobili preko spleta. Potem pa je precej pogojev: da je zvezda dovolj visoko nad obzorjem, da je sonce dovolj nizko pod obzorjem, vreme pa je najpomembnejši dejavnik. Ko se vse to pokrije, se pripraviš na fotografiranje. Snemanje svetlobne krivulje je v bistvu fotografiranje te zvezde. Naredi se nekaj deset ali nekaj sto fotografij. Nato računalniški program izračuna sij zvezde. Program pregleda vsako točko na fotografiji.«
Zakaj je bil izziv precej zahteven?
Krištof Skok: »Padec sija je pri eksoplanetih zelo majhen, saj so glede na zvezde ti planeti majhni. Konkretno naš Iztok pobere 0,7% zvezdine svetlobe. Bizarno malo. Celoten prehod je trajal dobre štiri ure, na voljo smo imeli le dobri dve uri in ker sem vedel, kako majhen upad svetlobe je to, sem bil skeptičen, če mi bo to sploh uspelo posneti. Zato sem ciljal na čim večjo napravo, poklical sem Bojana (Dintinjano) z Golovca, kjer ima teleskop Vega 71 cm zrcalo. Kljub temu sem bil rahlo razočaran, kako »zašumljeni« so bili podatki na koncu. Pričakoval sem boljši rezultat.«
