Drugače je!

Naš pogled | 24.03.2020, 18:47 Marjan Bunič

Veste, drugače je. Zelo drugače. Tudi pri nas na radiu. Ja, najbrž niti ni slišati – program teče nemoteno, glasba, voditelj z nagovori, poročila, prispevki, oddaje ...

Le pogovori z gosti so malce bolj šumeči, zamolkli, saj gredo preko vseh mogočih tehničnih možnosti ali pa telefona, ker ... Ker v radijskih studiih pač nikogar ne gostimo. Ali skoraj nikogar. In ker je slišati tako enostavno, tako vsakdanje, tako običajno, imate tudi poslušalci najbrž občutek, da delo na našem radiu teče praktično nemoteno.
Pa ni tako. Radio Ognjišče dela v izjemnih razmerah in v povsem novih pogojih. Tako kot pač mnoga podjetja in delovne organizacije. Niti najmanj ne morem primerjati naših razmer s kakšnimi izrednimi v zdravstvenih institucijah in tega tudi ne želim. Rad bi vam le malce naslikal naš položaj. Zgolj, da boste vedeli.
Ta hip smo v prostorih radia trije. Včasih le dva. Novinarsko uredništvo, t. i. novinarski desk, kjer je običajno šest, sedem ljudi v istem prostoru, kjer glasno poteka izmenjava informacij, organizacija in priprava poročil ob odprtih računalniških zaslonih, televizijski sliki, kjer nenehno zvonijo telefoni, novinarji pa vsake toliko časa izza tipkovnice smuknejo v mali studio, da bi posneli kak prispevek ali pogovor po telefonu ... ta prostor je zdaj nenavadno in srhljivo tih ter bolj ali manj prazen. Na prvi pogled. Kajti po vseh mogočih kablih in po medmrežju se izredno živahno pretaka.

Naše radijske tehnike smo tik pred ukrepi lahko našli skupaj v kakšni pisarni, kako so debatirali resnih obrazov. Pripravljali so se. Na to neverjetno situacijo. Preigravali so vse mogoče scenarije in iskali rešitve. In jih našli!

V nevidne medmrežne oblake se stekajo informacije, poročila, posnetki naših novinarjev, ki v improviziranih studiih po svojih domovih počnejo enako oziroma še več, kot bi počeli v radijskih prostorih. Le iz zvoka njihovih posnetkov lahko sklepamo, ali snemajo v z lesom obloženi dnevni sobi, v majhni shrambi, ki je najbolj tih prostor v hiši, ali pa morda celo v spalnici, obloženi s puhasto odejo, da uduši vse zunanje glasove. Da bo posnetek ne le vsebinsko, ampak tudi zvočno čim boljši.
Podobno je z voditelji. V svojih pripravah oddaj in rubrik samevamo, le dežurni na programu dela v radijskem studiu. Prav osvežilen in opogumljajoč je vsakodnevni skupni jutranji sestanek, ko se po telefonu ali računalniku povežemo s sliko in glasom, načrtujemo, analiziramo, predlagamo, izboljšujemo, si delimo naloge ... Slika ozadja pri enih razkriva delovne sobe, pri drugih dnevne prostore in kuhinje, včasih se za hip v »kadru« pojavi kdo od domačih, mehkobo pa tem intenzivnim sestankom dajejo pisane priljubljene domače skodelice z dišečo kavo ali čajem, ki jih sem ter tja ponesemo k ustom. Idilično, bi kdo pomislil. A ta zunanja slika le pokrije napetost, nervozo in frustracije ob tem, ko skušamo preskakovati vse mogoče tehnične in drugačne ovire. Izzivi seveda pri dinamičnih ljudeh rojevajo ustvarjalnost.

... ta prostor je zdaj nenavadno in srhljivo tih ter bolj ali manj prazen. Na prvi pogled. Kajti po vseh mogočih kablih in po medmrežju se izredno živahno pretaka. V nevidne medmrežne oblake se stekajo informacije, poročila, posnetki naših novinarjev, ki v improviziranih studiih po svojih domovih počnejo enako oziroma še več, kot bi počeli v radijskih prostorih.

Tako morata urednika kar malce zavirati in preudarno razporejati našo kopico idej o tem, kaj še pripraviti za vas, dragi poslušalci ...
Naše radijske tehnike smo tik pred ukrepi lahko našli skupaj v kakšni pisarni, kako so debatirali resnih obrazov. Pripravljali so se. Na to neverjetno situacijo. Preigravali so vse mogoče scenarije in iskali rešitve. In jih našli. Ne le, da nam omogočajo čim manj zapleteno delo v drugačnih tehničnih orodjih, ampak so nadgradili povezave z raznimi centri molitve – vsak dan lahko tako prenašamo svete maše iz frančiškanske cerkve, pa molitve sester redovnic iz njihovih prostorov in nadškofa Stanislava Zoreta iz njegove kapele, vse pa preko avtomatike, brez fizične prisotnosti tehnika. Ki ga včasih celo ni v režiji, saj kdo poskusno vodi program kar od doma. Za vsak primer. Če bo potrebna samoizolacija. Posledično je le v glavni režiji, kamor zdajle gledam skozi trojno okno, ogromno novih kablov ter aparatur.

Ste že naročeni na podcast Naš pogled?

Ne bom omenjal skrbi ostalih radijcev, da bi ostali povezani z vami. Deklet, ki skrbijo za vaše klice in želje, za voščila in osmrtnice ... ter se dogovarjajo, pogajajo in iščejo rešitve s poslovnimi partnerji – da bi kot radio lahko preživeli. Kajti to je pomembno.
Prav v tem času je pomembno prinašati ne le besedo iz domovine in tujine, ne le našega in vašega glasu, ampak predvsem Božjo besedo ter z njo tolažbo, pomiritev, osmišljanje in spodbudo. To je bila naša zaveza od nekdaj in jo skušamo še toliko bolj uresničiti zdaj. Za vas, v dobro vseh nas.
Drugače je. Z več šumenja in prasketanja, z več zamolklosti ali s kakšno nepredvideno tišino ... A tudi z več srca in z več duše ...