Ustavni sodnik Jaklič: Rezultatsko sojenje ni sojenje

Slovenija | 21.01.2020, 10:23 Alen Salihović

»Rezultatsko sojenje ni sojenje, gre za zlorabo sodniške funkcije,« je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« dejal ustavni sodnik Dr. Dr. Klemen Jaklič. Poudaril je, da morajo sodniki do končne odločitve priti le s temeljito argumentacijo oziroma s skrbnim pretehtanjem vseh protiargumentov v njihovih najmočnejših različicah. V oddaji je komentiral tudi delo na ustavnem sodišču in spomnil na zakon o tujcih.

Delo na ustavnem sodišču teče dobro, le primerov je bistveno več, je ocenil Jaklič. V preteklosti je imelo v povprečju nekaj več kot 30 sej na leto, zdaj jih ima krepko čez 40, kar pomeni, da dela zelo intenzivno. Kot je dodal Jaklič, je bilo v lanskem letu na ustavnem sodišču nekaj turbulenc. »Pri tem gre za zadeve, predvsem kar se tiče mene, kjer sodnik ne sme biti tiho. Kjer je sodnik sam s svojo dolžnostjo soditi pošteno, po svoji vesti, po svoji prisegi in tam se vklopi ta neposredna vez z ljudmi, od koder edino lahko črpa svojo legitimnost, in tam mora jasno povedati svoje stališče. To sem takrat storil in prišlo je do določenih turbulenc, jaz za tistim stojim. Vse kar sem zapisal v ločenem mnenju, je res.«

Država ima dolžnost pomagati soljudem. Absolutno. Vendar do točke do katere ne pride do tako imenovanega samouničenja države.

V tem primeru je šlo za Jakličevo odklonilno mnenje k sodbi ustavnega sodišča, ki je razveljavilo dele zakona o tujcih. Na tega je spomnil tudi v odgovoru na vprašanje enega od poslušalcev, ki ga je zanimalo Jakličevo stališče do Marakeške deklaracije in migracij. Povedal je, da zadeve ne pozna, zato je tudi ni mogel podrobno komentirati. »Država ima dolžnost pomagati soljudem. Absolutno. Vendar do točke do katere ne pride do tako imenovanega samouničenja države. Če pride do samouničenja, potem država niti ne more nuditi več pomoči in je slabše za vse.«

Posebej se je ustavil tudi pri tako imenovanem rezultatskem odločanju kot splošnem fenomenu. Poudaril je, da mora biti sodnik odprt za argumente in mora le prek pristnega soočanja z najmočnejšimi različicami protiargumentov priti do končne odločitve. V nasprotnem primeru je sojenje rezultatsko. »Kar pomeni: Tukaj je ta protiargument, zato uporabimo milejšo različico tega protiargumenta, tako da ne more ogroziti smeri, kamor želimo priti. To je rezultatsko sojenje. Ali pa še huje: tega protiargumenta ne bomo upoštevali pri obrazložitvi, sploh ga ne bomo omenili, ker potem pač ne moremo priti do cilja, do katerega želimo priti. To pa je klasičen primer rezultatskega sojenja,« je dejal Jaklič. Rezultatsko sojenje ni sojenje, gre za zlorabo sodniške funkcije, je bil jasen ustavni sodnik.

Ob sklepu oddaje je Jaklič, ki je bil lani spet izbran za najuglednejšega pravnega strokovnjaka, spregovoril še o nesprejemu ustavne pritožbe v zadevi Igor Bavčar – podal je odklonilno ločeno mnenje z naslovom: Lahko kršitev nepristranskosti sojenja in domneve nedolžnosti zagreši zgolj sodišče? Povezavo do mnenja najdete na TEJ povezavi.