Srce se ne boji - Komljanec Janko

Radijski utrip | 11.01.2020, 12:16 dr. Metod Benedik

Rodil se je 24. junija 1892 v Bučki. V duhovnika je bil posvečen 24. junija 1916. Nato je bil pet let kaplan v Podbočju (Sv. Križ ob Krki), tri leta prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, nato dvanajst let kaplan v Prečni, od l7. avgusta 1937 pa župnik. Že kot kaplan je bil zelo dejaven tako na verskem kot tudi na družbenem in kulturnem področju, kar je potem nadaljeval tudi kot župnik.

Pod njegovim vodstvom so krajani dobili sodoben prosvetni dom, kjer se je potem odvijala živahna društvena dejavnost za izobrazbo, vzgojo, spodbujanje krščanske in narodne zavesti in ne nazadnje tudi za razvedrilo. Župljane je spodbujal s tehtno besedo, še bolj pa z zgledom skrbnega in gostoljubnega kristjana. Pod njegovo streho so našli zatočišče in pomoč reveži, brezposelni in drugi pomoči potrebni. Zelo skrben je bil za bolnike v župniji in jim tudi gmotno pomagal.

Široko razgledan duhovnik je posebej mlade soočal z dogajanji v svetu, v katerem so se vse bolj uveljavljali totalitarni režimi. Eden od fantov, ki se je udeleževal srečanj z župnikom, je kasneje zapisal: "Rekel nam je, da je okupator prepovedal vsa društva. Prišel pa bo čas, ko se bomo znašli v istem položaju kot naši bratje na Primorskem in na Koroškem, kjer je slovenščina v veliki nevarnosti. Edino katoliška duhovščina je tista, ki skuša po svojih močeh buditi in ohranjati slovensko zavest. Na take razmere moramo biti pripravljeni tudi pri nas." Komljanec je bil prepričan, da se bo od treh totalitarizmov najdlje obdržal komunizem, "toda ko bo na višku svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne prave podlage; do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal."

Dne 15. junija 1942 so partizani zvečer obkolili župnišče. Župnika Komljanca, farovškega hlapca Alojza Pašiča iz Semiča ter dva brata z Daljnega Vrha, Antona in Alojza Murglja, so odgnali proti gradu Hmeljnik. Nekdo izmed stražarjev, ki je pozneje ušel partizanom, je pripovedoval, da se je župnik izkazal za junaka. Pretepali so ga, on pa je pri zasliševanju odgovarjal kratko in odločno. Svoje sotrpine je spodbujal: "Kratko bo trpljenje, večno pa veselje…" in jim podelil sveto odvezo. Končno je moral sam skopati grob za vse štiri. V neki dolinici severno od gradu Hmeljnik so 17. junija 1942 župnika in njegove sotrpine hudo mučili in slednjič umorili. Šele 3. aprila 1943 so njegovo truplo in trupla treh sotrpinov izkopali. Pri pogrebu v Prečni se je zbralo okoli 2000 ljudi. Župnik Kres iz Vavte vasi je v govoru poudaril: "Prišel bo čas, ko bodo te žrtve svetel zgled bodočim rodovom." Ob koncu je izrazil trdno upanje, "da bo Cerkev dvignila prečenske mučence na stopnjo one slave, kakor jo daje tistim, ki so dali življenje zanjo. Verujem, da bo to poveličanje dočakal marsikdo od vas ter vesel pel Bogu zahvalno pesem, da je tudi naš narod dal za vero svetnike – mučence".