Tradicionalna sveta maša na Storžiču

Slovenija 17. 08. 2025, 09:37 Andrej Šinko

V soboto po Velikem šmarnu je že tradicionalna sveta maša na Storžiču. Somaševanje je ob Francu Brečku, župniku iz Trstenika, ter Eriku Šviglju, župniku v Kranj - Zlato Polje, vodil škof Anton Jamnik. Na vrh Storžiča se je povzpelo zelo veliko planincev, več kot 200, posebej občudovanja vreden je vzpon Jožka iz Mač, ki je slep in gospe Francke, ki pri 80. letih redno prihaja k tej maši in poskrbi za okrasitev oltarja. Maši je dal prav poseben pečat mladinski pevski zbor iz Preddvora, pod to župnijo namreč Storžič teritorialno spada.

Jamnik je v nagovoru povabil, da dan po prazniku Marijinega Vnebovzetja slovenski narod izročimo v Marijino varstvu, v hvaležnosti, da živimo v samostojni državi Sloveniji, ter s prošnjo, da bi znali med seboj ohranjati pristne medsebojne odnose, kjer bo različnost pogledov in mnenj predvsem bogastvo Binkoštnega praznika, seveda, če v središče ne postavljamo svojega ega, ampak kot Marija svoja srca odpremo šepetu Svetega Duha, ki k nam prihaja kot rahel vetrič, tiho, nežno, v trenutkih molitve, tišine, pogovor in poslušanja drug drugega.

Jamnik: Pot v hribe ima bogato simboliko za naše življenje

Naprej je pomembno, da se iz »cone udobja, ugodja in malodušja, premaknemo in želimo stopiti na pot, živeti in ne životariti. Ko stopimo na to pot bodo tudi napori, kakšen žulj, razočaranje, slabo vreme, toda pred sabo imamo cilj, ki ga želimo doseči. Podobno je tudi v našem življenju, če vemo, kakšen je naš cilj življenja, če se trudimo iskati smisel, če z odgovornostjo sprejemamo odločitve ne bo vedno lahko, toda vredno se je potruditi, kajti tako kot v hribih, smo na koncu obdarjeni s čudovitimi razgledi, v našem življenju se odpirajo neskončna obzorja bivanja.

Kot se naš pogled sreča z mogočnimi vrhovi doživimo vso našo majhnost, krhkost, tudi nemoč. Srečamo se z vso realnostjo svojega bivanja, hkrati pa prav tu spoznavamo, da nam je vse bistveno v življenju podarjeno. Doživimo globoko hvaležnost za dar življenja, dar naših bližnjih, hkrati pa tudi, sliši se sicer paradoksalno, hvaležnost za dar naših dvomov, vprašanj negotovosti. Prav to nas spodbuja, da na poti vere ne zadremljemo, ampak vsak dan odkrivamo novo priložnost za graditev pristnega prijateljstva z Jezusom.

Na pot v hribe se običajno odpravimo skupaj, s prijatelji, v hribe gredo skupaj družine, mladinske skupine ... in vztrajamo, ko nam v trenutkih »žuljev, takih in drugačnih« še kako prav pride spodbuda ali pomoč naših bližnjih. Hkrati na tej poti srečujemo ljudi, ki jih ne poznamo, se pozdravimo, poklepetamo, spoznavamo nove ljudi in odkrivamo, da so ti v hribih drugačni, bolj svetli, bolj pozitivni, veseli. Ta simbolika je še kako pomembna za naše življenje, posebej še v svetem letu, ko tako poudarjamo, da smo romarji upanja, da hodimo v občestvu, da skupaj molimo, smo pri sveti maši, obhajamo druge zakramente. Na poti vere se nam ob naših bližnjih tako odstirajo čudovita obzorja bivanja, predvsem pa, da je naš dobri Bog, »Bog presenečenj«, naredi neskončno več kot pa si sploh upamo misliti in pričakovati, je zaključil škof Jamnik.