Slovenski mučenci 20. stoletja - Janez Pavčič (1923 – 1942)

Srce se ne boji 16. 12. 2019, 21:47 dr. Metod Benedik

Devetnajstletnik z Bizovika pri Ljubljani, rojen leta 1923, je bil prava zrcalna podoba Lojzeta Grozdeta. Leta 1938 se je vpisal na učiteljišče. Bil je član dijaške Marijine družbe in dijaške Katoliške akcije. Vzorno se je udeleževal bogoslužja svoje župnije. V vasi je hotel uresničiti žarišče preroditvenega gibanja, ki mu je bilo središče tabernakelj domače cerkve, podružnice sv. Miklavža.

Ko se je začela pobuda za skupno opravljanje pobožnosti prvih petkov, se je ves zavzel zanjo in vrsto fantov privedel k rednemu sodelovanju pri bogoslužju in prejemanju obhajila. Za večje praznike in nedeljske šmarnice je povabil še nekaj fantov iz vasi, da so pred oltarjem skupaj peli litanije. Janezov sovaščan je pripovedoval: "Veselje je bilo videti, kako je šest mladih fantov prišlo pred oltar, pokleknilo in navdušeno pelo. Ljudje so bili zadovoljni, saj je bilo v bizoviški cerkvi vsak dan lepše." Janez je pobožnost prvih petkov opravljal že v zgodnji mladosti. Kot odraščajoč fant je za to pobožnost skušal pridobiti čim več sošolcev. V Bizoviku je župnik Janez Črnilec vpeljal ob četrtkih zvečer molitveno uro v spravni namen; Janez je bil navdušen nad tem. Posebej se je veselil, da se je veliko fantov odzvalo njegovim vabilom. Župnik je zapisal, "da je bilo v Bizoviku s približno 600 prebivalci letno čez 22.000 obhajil, kar je je bila v precejšnji meri Janezova zasluga".

Ko je bil Janez star petnajst let, je umrl njegov stric France, priučeni organist v Bizoviku. Nekaj igranja na harmonij se je Janez naučil ob njem, predvsem pa je prizadevno vadil sam, in tako je za silo priučen kmalu postal organist v podružnični cerkvi sv. Miklavža. Pri tem ga je nenehno spodbujalo njegovo osebno geslo: Veruj z veseljem in pripoveduj to z življenjem.

Leta 1938 se je vpisal na učiteljišče. S prijateljem Vinkom Mravljetom, vzornim krščanskim fantom, sta bila resnična luč sošolcem. Pristaši komunistične ideologije so to vse težje prenašali in začeli odkrito groziti s smrtjo. Mravlje mu je 15. maja 1942 v šoli pokazal kakih pet stavkov dolgo, z imeni in grožnjami opremljeno "sodbo" vodilnih mladcev – učiteljiščnikov. Prva dva na seznamu sta bila Janez Pavčič in Vinko Mravlje. Na binkoštno nedeljo popoldne so ga prijeli. Naslednji dan, 18. maja je sledilo "sojenje", pri čemer so Pavčiča označili kot najnevarnejšega človeka v Bizoviku. Obsodili so ga na smrt, ga strahovito mučili in slednjič umorili. Skupaj z njim so umorili tudi Franca Jakoša, zavzetega člana Katoliške akcije. Njuni trupli so 20. marca 1943 izkopali ter pripravili slovesen pogreb v Bizoviku; udeležilo se ga je nad dva tisoč ljudi. Šentpetrski župnik Košmrlj je ob odprtem grobu med drugim dejal: Danes stojimo ob tem grobu prevzeti z globokim spoštovanjem pred Bogom, vladarjem sveta, pred mladima mučenikoma, ki sta padla kot žrtvi vere v Boga, v resnico in pravico božjo. Obdarjena z lepimi darovi duha in srca sta bila požrtvovalno vdana Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. Janez in France, naša mučenika, častitljiv nam bo vedno – iz roda v rod – vajin grob.

Škof Rožman je v postnem govoru 16. aprila 1943 v stolnici poudaril: Naj govore in pripovedujejo kar hočejo, resnica je, da so zrasli med nami čisti fantje, ki jih je Bog izbral za najtrše borbe in so vztrajali do zadnjega zvesti. Imena: Janez Pavčič, Vinko in France Mravlje, Lojze Grozde in še druga bodo večno blestela; so imena junakov, tisočkrat močnejših in pogumnejših kot njihovi morilci.