Slovenski mučenci 20. stoletja - Vera Lestan (1908 – 1943)

Srce se ne boji | 09.12.2019, 12:13 dr. Metod Benedik

Rojena je bila 3. februarja 1908 v Mirnu. Visoko šolo za vzgojitelje je obiskovala v samostanu sester uršulink v Gorici in postala učiteljica. Kot zavedna Slovenka ni hotela poučevati otrok v italijanščini, kar je zahtevala fašistična oblast; ostala je brez službe, ne pa brez dela. Svoje učiteljsko poslanstvo je skušala izvrševati v nesebičnem sodelovanju z domačim župnikom pri pastoralnem delu in kulturnem življenju.

Imela je velik vpliv posebej na mladino. Njeno življenje je bilo nesebično služenje. Živela je za otroke, ki jih je doma poučevala, vsa navdušena je kot pevovodkinja vodila otroški pevski zbor. Otroke je seznanjala z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje, ob nedeljah popoldne je z njim rada šla na krajše izlete v okoliške kraje.

Delovala je kot katehistinja, učila otroke petja in deklamacij in razne igre ter organizirala različne kulturne prireditve. Duhovnikom je bila v veliko pomoč. Dekan Oskar Pahor je pisal o njej: "Bila je nesebična in vzorna sodelavka za duhovno življenje otrok in mladih." V marsičem je bila duša verskega življenja v župniji. Pokazala se je neustrašena v tistih težkih časih, ko je pod fašizmom vsaka v javnosti izgovorjena slovenska beseda veljala za greh. Z veliko skrbnostjo je prepisovala note cerkvenih in narodnih pesmi, ki so jih peli v Mirnu. Obdarjena s pesniškim navdihom je tudi sama pisala pesmi, ki izražajo globoko vero in ljubezen do mladih. Nekatere od njih je uglasbil skladatelj Vinko Vodopivec.

Na poseben način je pokazala svojo veliko ljubezen do trpečih. Ko je bilo v Gonarsu interniranih veliko Slovencev, je bila Vera Lestanova med prvimi, ki so tem ubogim ljudem prihiteli na pomoč. Z njej lastno požrtvovalnostjo je hodila od hiše do hiše, zbirala živež, denar in obleko in potem sama v vsakem vremenu in v nevarnosti vojnih dni vse to vozila na kolesu v Gonars. Koliko poti, koliko napora in žrtev za trpeče!

Začela se je druga svetovna vojna in Primorsko ljudstvo je bilo prepričano, da je prišel čas, da se reši fašizma. Mnogi so v partizanski vojski videli osvoboditelje. Propagandisti OF so med svoje sodelavce še posebej vabili dekleta iz Marijine družbe; verne, poštene, narodno zavedne in požrtvovalne naj bi bile zanesljive sodelavke. Tudi Vero so vabili k sodelovanje. Pa je bila previdna; slutila je, da je v ozadju tega gibanja delovanje za družbeni prevrat, ki so mu vojne razmere dobrodošla okoliščina za dosega tega cilja. Kot mnogim na Primorskem je tudi njej bilo znano, kaj se dogaja pod komunizmom v Sovjetski zvezi in v Mehiki. Kot so se bali fašizma, so se mnogi na Primorskem začeli bati tudi komunizma. Temu se Vera ni želela pridružiti.

Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije so se na Primorskem začele likvidacije vplivnih ljudi, ki so mislili drugače kot vodstvo KP. Dne 10. novembra 1943 so partizani odpeljali tri brate iz Mirna in hčerko najstarejšega; niso se več vrnili. Na piki so imeli tudi Vero Lestanovo, ki je odločno zavrnila sodelovanje s komunisti. Ti so se odločili, da jo odstranijo in tako ustrahujejo tudi ostale mlade. V nedeljo, 14. novembra 1943, so jo aretirali in odvedli v Renče: zasliševali so jo, jo poniževali in nato kruto ubili (17. 11. 1943). Na matičnem uradu je zapisano: "Partizani so jo odpeljali 14. novembra 1943, ni se več vrnila". Verina znanka je kasneje zapisala: "Taki ljudje so nam pomagali ohraniti vero. Naj spomin nanjo bogati naš mladi rod, da bi tudi ta iz sebe dajal, kar je dobro in plemenito."