Dobrohotnost je kot v pesti zmečkan bombažni robec

Sociala 03. 01. 2020, 14:25 Roman Vučajnk

Ob nastopu novega leta je čas, ko drug drugemu postrežemo z lepimi in vljudnimi voščili z željami po zdravju, sreči in obilju, pa mi dovolite, da se jim pridružim z željo po – dobrohotnosti. Zanimiva beseda dobrohotnost s štirimi široko zaokroženimi zlogi se v družbi ponosnih, razsvetljenih in vizionarskih želja (seveda so tudi povsem iskrene!) na prvi pogled morda res zazdi kot karikatura okroglega rdečeličnega možica, ki se vsemu in vsakomur malce naivno nasmiha.

Tudi drugi pogled slike ne popravi dosti, saj za dobrohotnost ni treba resnosti ostrega razuma, neomajnosti ognjevitega poguma in salomonsko modre preudarne pravičnosti, kar so vse kreposti človeka, ki s trudom in učenjem brusi svoje talente ter je tako vreden časti in je vzor ostalim. Dobrohotnost namreč ni neko očitno javno odličje, ki bi ga presevali značajski presežki posameznika, pa tudi na receptu za jed kako-postati-uspešen je ne opazimo vedno. Dobrohotnost ni obramba pred dvomom, ne odganja strahu, avtomatično ne vabi nase zmagovalnih barv in nas včasih celo ovira pri vstopu v družbo priljubljenih. Dobrohotnost je preprosta, je pri preprostih in ne daje vedeti, da si želi na koga narediti vtis. Je v pesti zmečkan bombažni robec, ki kdaj morda pride prav, ampak ga v družbi ne vlečemo iz žepa, ker se bojimo posmeha drugih.

Zakaj bi torej posebej zaželel dobrohotnosti ravno na začetku novega leta, ko je čas za opogumljanje ob naskoku na nove priložnosti za uspeh? Ali pa je to le retorična figura na koncu vitice leporečja s kimanjem v ozračje, ki pritiska k tlom in povprečnost zamenjuje z varnostjo, odličnost s prevzetnostjo in površinskost z zadovoljstvom? Kaj pa, če je dobrohotnost pravzaprav izostreni čut, zrenje v sočloveka in priložnost?

Dobrohotnost je preprosta, je pri preprostih in ne daje vedeti, da si želi na koga narediti vtis. Je v pesti zmečkan bombažni robec, ki kdaj morda pride prav, ampak ga v družbi ne vlečemo iz žepa, ker se bojimo posmeha drugih.

Gibčen in pozoren razum, ki je podprt s poznavanjem sveta, je gotovo dragoceno orodje za dobro življenje. Zmogljivost, ki človeku omogoči, da razume vzroke, posledice, procese in motive življenj in postopkov okoli njega, je neprecenljiva. Kaj pa lahko stori človek brez te zmogljivosti, ki znanje nabira, zbira, shranjuje in uporabi? Kaj lahko družba? In vendar, če odmislimo nevpadljivo in navadno dobrohotnost, če jo z izumetničenostjo – ki smo jo zamenjali za umetelnost – odstrgamo, ali se lahko zaščitimo pred cinizmom? Ali lahko svoje objektivno razmišljanje zares ločimo od nezaupljivosti, ki lahko vodi v razmišljanje o zarotah ter sčasoma lahko preraste v pomanjkanje ali celo izgubo upanja v dobro v človeku?

Dobrohotnost v svoji preprostosti ni neumnost ali pomanjkanje razumskosti – je le možnost, da prva pot razmišljanja ni "nekdo mi nekaj žalega hoče". Dobrohotnost prav tako ne krni zdravega razmišljanja v naivnem slikanju iluzije nekakšnega splošno dobrega sveta, kjer med ljudmi ni žalega. Hoteti dobro namreč vključuje tudi hoteti varno in pravilno, pa tako pogum v ovoju dobrohotnosti ne zbezlja v brezglavo izpostavljanje tveganju, temveč se razvija v srčnost s ciljem soustvarjati dobro – zase in za ostale. Dobrohotnost tudi ni univerzalna formula, ki si jo ustvarimo s pretvezo, da smo orodje v službi resnice in zato nezmotljivi pri določanju, kaj je dobro za človeka. Dobrohotnost nam omogoča natančno opazovanje vsakega posameznika, da lahko razberemo, kakšne so njegove potrebe in kam se lahko razvije, še posebej pri tistih ubogih, ki potrebujejo pri tem veliko pomoči. Kadar človek svojo dobrohotnost zaklepa vase, je nase priklenil le samoljubje. Tako torej dobrohotnost – čeprav preprosta - ni lastnost nevednega, naivnega in ozkomiselnega človeka.

Dobrohotnost je priložnost za slehernega od nas, da se opogumimo in si dovolimo slišati in pripustiti klic k dobremu v svoje misli in dejanja. Je blaga pozornost, da opazimo luč in kraje, kjer je ni, in topel pogum, da luč tja tudi nesemo. Pa so ti kraji lahko pri drugih in v nas samih. Dobrohotnost je tudi potrpežljivost pri sprejemanju napak, kadar nam kot kapljice vročega voska kanejo na prste, in pokimanje samemu sebi, da bomo drugič znali bolje. Dobrohotnost je tako izhodišče sleherniku in slehernici, da se razvije v največ, kar mu ali ji je od Boga dano. Učinkovita pa je le takrat, ko k razvoju povabimo sočloveka in ta postane naš bližnji.

Želim vam torej zdravja v telesu, kjer domuje zdrav duh. Želim vam sreče v rokah in srečnih obrazov. Želim vam obilja na mizah in obilje toplih odnosov. Vse ovito v hotenje dobrega sebi in sočloveku. In seveda vam želim tudi vedno mehak robec v žepu. Pride prav.