»Zdaj gre za Slovenijo«

Komentar tedna | 27.12.2019, 14:41 mag. Jure Levart

Spominjam se časa pred božičem, pred skoraj tridesetimi leti. Huda zima, veliko snega, a v srcih mnogih v deželi pod Triglavom toplina, pomlad, novo upanje in življenje …

Čeprav sem bil takrat še skoraj otrok in se nisem zavedal, kaj se v resnici dogaja, ko so se vsi okrog mene pogovarjali o plebiscitu, se je dogajanje zapisalo globoko v moj spomin. Nikoli ne bom pozabil prizorov, Pučnikovih besed, da »Jugoslavije ni več in da gre za Slovenijo« ter pristnega veselja Slovenk in Slovencev, ki so s tako veliko večino na plebiscitu leta 1990 izglasovali samostojnost in neodvisnost države Slovenije. Da, takrat so se dogajale veliki, zgodovinski in epohalni dogodki za našo domovino. Trenutki, ki jih ne doživi vsaka generacija ... Prav tako ne bom nikoli pozabil, kako se nam takratni politiki, prepričani komunisti voščili blagoslovljen in vesel božič. Če se ne motim se je enega izmed njih prijel vzdevek Božiček.
Pa pustimo zdaj otroško doživljanje ob strani in pojdimo v sedanjost, skoraj trideset let od tistih dogodkov. Saj kot pravi Pavel, da, »ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kako otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega«. (1 Kor,11)

December 2019 torej. Včeraj smo praznovali dan samostojnosti in enotosti, pred dvema dnevoma Božič. Marsikaj je drugače, že narava sama. Brez mraza in škripanja snega pod nogami. Naša domovina ni več otrok, postala je odrasla oseba, srednjih let. In če ni narava nič kaj zimska se mi zdi, da sta se zima in mraz naselila v naša srca, v doživljanja, misli in besede modernih Slovenk in Slovencev. Nič ali zelo malo je v nas otroškega veselja ter ponosa, da imamo samostojno državo. Kot, da nas je sram. Večkrat se sprašujem ali bi bil danes rezultat plebiscita glede na stanje duha med nami takšen kot smo ga izglasovali naši predhodniki? Dvomim, da bi bil tako uspešen. In v tem kontekstu zelo težko razumem naš mačehovski odnos do domovine, kot ne razumem kolcanja mnogih po dobrih starih jugoslovanskih časih. Očitno se soočamo s tistim starim kompleksom in sanjami za polnimi egiptovskimi lonci mesa. Čeprav vemo, da so bili ti lonci v Jugoslaviji bolj prazni in navidezni ...

Naj obračam kakor koli, naj ob tem zardevam ali počim od ponosa, moram povedati, da je to kulturo in dediščino v največji meri oblikovala krščanska vera. Kaj bi ostalo od Slovenije ali Evrope, če hočete, če iz nje izbrišemo, vse kar je krščanskega?

In čeprav je dejstvo, da sta komunizem in socializem na zgodovinski ravni pristala na smetišču zgodovine, se mnogim danes ne samo kolca, ampak ga, nekateri med nami resnično želijo. Zato ponavljam za Jožetom Pučnikom: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« In upam, da Jugoslavije in komunistične, ter nobene diktature in ideologije ne bo nikoli več. Zato bodimo ponosi na Slovenijo, na naš jezik, kulturo in dediščino.

Naj obračam kakor koli, naj ob tem zardevam ali počim od ponosa, moram povedati, da je to kulturo in dediščino v največji meri oblikovala krščanska vera. Kaj bi ostalo od Slovenije ali Evrope, če hočete, če iz nje izbrišemo, vse kar je krščanskega? Izbrišite to iz literature, politike, umetnosti, arhitekture, glasbe ... Izbrišite iz Ljubljane in Prage Plečnika, pozabite na Beethovna, Danteja in Dostojevskega ... Kaj ostane? Nič ali bore malo ... Ne, nisem fanatik, a Evropa in z njo Slovenija je v največji meri otrok vrednostnega sistema, ki se je in se še vedno napaja v Svetem Pismu in judovsko-krščanskem izročilu.

In tudi Božič spada v to tradicijo. Zato ne bi bilo nič narobe, če bi kateri od najvišjih slovenskih vladajočih politikov uspel toliko modrosti in bi nam voščil z besedami: »Blagoslovljen, srečen, vesel božič, ne pa s praznimi frazami: »Prijetne, čarobne praznike ...« Da pa je nekaterim ob tem grdo spodrsnilo, pa nima smisla izgubljati besed.

Zdaj gre resnično za Slovenijo. Upam, da se v letu 2020 in v prihodnosti med nas v resnici naseli enotnost in povezanost ter da sneg in mraz zaveje po naših poljih in gozdovih in ne v naših srcih.