Štala je bila in bo

Slovenija | 20.12.2019, 14:49 dr. Ivan Štuhec

Vas moti t.i. veseli december, in vsi potrošniški centri, ki takoj po vseh Svetih navlečejo svojo kramo na ogled? Vas motijo popivanja po naših mestnih ulicah in bučni koncerti, ki s svojimi svetlobnimi efekti preganjajo temne popoldneve in noči? Vas moti, da je o vsem drugem govora pred in med Božičnimi prazniki, samo o Kristusovem rojstvu malo ali nič?

Vas moti, da poglavarji tega sveta trepetajo za svoje oblastne sedeže in da so pripravljeni sprožiti vojne in pobijanja, za svoj politični interes? Vas moti, da živimo v družbi, v kateri je biti kristjan prej čudaštvo kot zanimivost, med tem ko se vsi »jogajo« in duhovno »bildajo« po vseh mogočih, predvsem tujih metodah.

Ne dajte se vznemirjati, ne pokvarite si praznikov, ne berite in ne glejte vsebin, ki vas vržejo iz tira in vam vnašajo nemir v vaše srce. Saj v času Jezusovega rojstva ni bilo nič bistveno drugače. Množice so drle v Jeruzalem na popisovanje, ker je tako ukazal Herod. Seveda ne iz humanitarnih ampak iz oblastnih razlogov. Da bi imel kontrolo nad svojimi podaniki. Danes nas kontrolirajo preko telefonov in drugih elektronskih naprav. Tako nismo samo prešteti, ampak spremljani brez osebnega udbovca.

V velika mesta se zgrinjajo množice, zaradi okrasitve in kuhanega vina ter čevapov. Tudi hoteli in druga turistična bivališča so polni, tako da ni prostora za nosečnice, razen če pridejo na ginekologijo, da bi opravile splav. Tam se vedno najde mesto, ker tako ukazuje ustava, da je to pravica ženske, ki je po slovenski varianti celo nad pravico ugovora vesti.

V velika mesta se gre po nakupih, kajti dobri možje, ki so pri nas v pluralni zasedbi, da bi ne žalili kakšnih nazorskih čustev, nastopajo kot bajeslovna bitja. To tudi so, razen svetega Miklavža, ki je dejansko živel. Otrokom se mirno lahko laže, da obstaja neki dedek Mraz, ki ga pripeljejo severni jeleni, od tam, kjer je še nekaj snega. Ne sme pa se jim govoriti o rojstvu Jezusa Kristusa, ki ima ime in kraj rojstva, ki je bil rojen v času določenega cesarja in kralja. A to ni pomembno zgodovinsko in znanstveno dejstvo. V decembrskih dolgih večerih in temi je polno skrivnostnih bitij, ki privlačijo otroški svet fantazije, ki pričarajo svet in resničnost, ki ju ni. Podobno je na sodobnih omrežjih. Tam veliko vidimo in slišimo, samo ne vemo, kaj je in kaj ni res.

Da ne govorimo o treh kraljih, znanstvenikih tistega časa: Danes bi verjetno bili nominirani za Nobelovo nagrado, ker so odkrili zvezdo, ki je bila nekaj posebnega. Najprej jih je pripeljala do oblastnika Heroda. V svoji znanstveni naivnosti so bili prepričani, da jim je oblast naklonjena, dokler niso dobili angelske nočne brce preko sanj v glavo, da je potrebno rešitelja iskati izven mestnega obzidja. In tako so se znašli med, po ovcah smrdečimi pastirji, ki so kurili ogenj, da so bili še dodatno zadimljeni in odvratni za visoke goste, ki so nosili s seboj vse kaj drugega, kakor ovčji in kozji sir. Imeli so zlato, kadilo in miro. Uf, same žlahtne in fine stvari, kot da so prišli iz BTC-ja, Evroparka, Qulandije in drugih tovrstnih središč, kjer dobiš vse kar hočeš, tudi odrešenje za nekaj evrov. Še posebej če si otrok in se vržeš na tla, da oči popusti, mami pa je tako že segla po denarnico, da bo plačala zadnjo razvadico.

Ampak ti modreci niso nasedli Herodu tako kot je Handke nasedel Miloševiču. Imeli so vseeno čut za naravo, kozmos in neobičajna sporočila, bili so dovolj občutljivi za znamenja časa, da so se Heroda na veliko izognili. Izognil pa se ga je tudi Jožef in jo brž ucvrl z Marijo in malim Jezusom v tujino. Sveta družina, begunska družina! Pa smo spet pri naši sedanjosti. Drobna razlika je v tem, da je Jožef, možakar iz vzhoda, reševal svojo družino in ne sebe. Ni sam popihal proti Egiptu, na bolj varno. Vzel je seboj dva popolnoma krhka človeka. Ženo porodnico in novorojenčka. Novodobni begunci ali migranti pa so krepki fantje, v najboljših letih, v teh letih se je včasih služilo domovini, danes pa se očitno te regrute pošilja na zahodno fronto, z določenim ciljem.

Družine, kakor je bila sveta, pa naprej ostajajo v domeni Erdogana in drugih absolutistov, ki tako izsiljujejo celo Evropo. Migracije so postale velik posel in masten zaslužek. Če pri vsem tem kdo umre, ni pomembno. Važno je, da večina pride na cilj, da se določena masa koncentrira in da bo v določenem času lahko na razpolago. Morda kot najeta vojska za pobijanje nedolžnih otrok, kot v Jezusovem času.

O gostoljubju v lastni državi in med svojimi, nima smisla izgubljati besed. Ko se eni v arabskem svetu kopljejo v zlatu zaradi nafte, se njihovi bratje podajajo s trebuhom za kruhom, v obljubljeno deželo Evropo, ki pozna solidarnostne sisteme, tudi za tiste, ki nič ne delajo. Kako pravi stara modrost, kdor ne dela, naj ne je. Delo pa je sploh postalo ne bodi ga treba. Z njim imamo same težave. Če ga je preveč, smo preobremenjeni, če ga je premalo pa za frustrirani. Nekateri pa niso ne eno ne drugo, ker jim je prav luštno, če nič ne delajo, malo fušajo in lagodno, ne dobro, lagodno živijo. Ti se ravnajo po geslu, saj se nič ne splača, tudi delati ne. A ni že v raju pri Adamu in Evi to problem, ko jima Bog pove, da se bosta potila pri delu in trpela pri rojevanju.

Izročilo pravi, da je Jožef delal, da je bil tesar. Herod je takrat gradil kot pri nas Janković v Ljubljani. Za to je potreboval delovno silo od vsepovsod. Tako bi naj Jožef in Marija pristala v Nazaretu, kjer se je dalo zaslužiti in živeti od svojega dela. Da je pri tem pomagal sam Božji sin, vidimo iz kakšnih pobožnih slik. Normalno pa je takrat bilo in danes bi ne bilo nič manj, da so tudi otroci pomagali preživljati družino, v skladu s svojimi sposobnostmi. No tu trčimo ob otrokove pravice, ki jih otrokom veselo zabijajo v glavo tudi v šolah, tako, da jih ne smeš hudo pogledati, kaj šele kaj reči ali pa dvigniti roko nad te naše male bogece.

Vprašanje, če Peter Opeka ne more priti skozi nobelovsko sito prav za to, ker zagovarja, da naj otroci pomagajo pri delu. In to ne pri kakšnem salonskem, ampak kar v kamnolomih in na smetiščih. Našim pa še metle ne bi smel dati v roke.
Ja, na smetišče zgodovine je že marsikaj bilo odloženo, nenazadnje tudi Herod in njegov dvor. Čudno, da se novodobni oblastniki tega ne bojijo. Verjetno za to, ker ne poznajo ne Jezusove ne Herodove zgodbe in so prepričani, da so oni drugačni in večni. Sicer pa smo sedaj že na meji sovražnega govora in politične korektnosti, ki zahteva, da se ne smemo oglašati z drugačnimi mnenji na temo, istospolnih, emancipiranih in drugih, v modernost zapisanih mitov. Tudi Jezus ni bil politično korekten. Spravil se je v tempelj, vzel zvitek in smrkavec, komaj malo čez deset let star, razlagal postavo, starim, preverjenim kadrom. Kam pa pridemo, da bo učenec učil učitelje. Če tudi se danes to pogosto zgodi, ker učenci marsikaj več in bolje poznajo, kot mi, ki še nismo zrasli ob pametnih telefonih, ampak ob norih kravah.

Večina v templju tudi ni bila pripravljena poslušati Jezusa, kot da so bili v slovenski šoli. Še dobro, da je priletela tečna Marija in ga skupaj z Jožefom končno našla v templju, vsa razburjena, kot da bi bila sodobna zaščitniška mati. A jo je ta mali hitro dal na hladno, kaj ne veš, kaj je volja mojega Očeta? Par let pozneje, še huje, kaj ne veš kdo je moja mati, kdo so moje sestre in bratje, tisti, ki poslušajo Božjo besedo in se je držijo.

Predrznost pa takšna, najprej si najstnik upa pametovati celemu zboru pismoukov in farizejev, za tem pa še svoji materi pove, da je čas, da mu neha hoditi za petami in da ima svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal oče. Ja kateri oče le. Saj je imel kar dva, enega ta pravega in drugega krušnega, oziroma danes bi rekli socialnega. To se enim zdi popolnoma nemogoče. Sodobni moški bi na Jožefovem mestu poslal Marijo na DNK test, nato na splav in končno bi jo odslovil, češ, če te je sam Bog umetno oplodil, naj še on skrbi za tebe in pankrta. Jaz nimam s tem nič.

A če bi malo pomislili bi lahko ugotovili, da imamo vsi več očetov, torej tistih po vzgledu ali modelu katerih smo oblikovali samega sebe. Če očetov ni in so samo mame pa je potrebno vprašati kakšnega psihologa, ki je vsaj malo blizu Freudu, kaj se zgodi. Jezus je imel srečo, ker je vedel, da ima enega očeta, ki je z njim delil kruh in drugega, ki je z njim delil modrost, ki presega vsakega socialnega in biološkega očeta. Imel pa je tudi srečo, da je mati razumela, da ga ni dobila zase in svoj potrebe ali svojo čustveno praznino ampak za to, da bo izpolni svoje poslanstvo.

Tako smo postavili cele jaslice. S takratno in sodobno štalo vred. Ni se vredno sekirati. Štala je vedno bila in bo ostala.
O pastirjih nismo kaj veliko povedali, razen, da so smrdeli po ovcah, kot je to izumil sedanji papež. Če sodobni pastir hoče vsaj malo vonjati po ovcah, kozah in drugi živini, mu mora biti prav malo mar, kaj vse je sodobni potrošniški cirkus navesil na Advent in Božič. Važno je, da najde svoj mir, se zavleče v svoj notranji hlevček ali kamrico, kot bi dejal Cankar, in tam najde tisto in tistega, ki mu prinaša odrešenje in radost bivanja.

Drage poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, to vam želim ob Božičnih dneh in v Novem letu. Od vas se poslavljam, ker sem se odločil, da v naslednjem letu grem za zvezdo repatico. Kam me bo pripeljala, pa kdaj kasneje.