Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
Hvaležnost (foto: Pixabay)
Hvaležnost | (foto: Pixabay)

Hvaležnost je temelj za srečo

31.12.2019, 14:45 Mateja Feltrin Novljan

Ne spomnim se kdaj, ne vem več naslova, vem pa, da me je spremenila. Knjiga, ki mi je prišla pod roke pred leti in je govorila o hvaležnosti. V luči hvaležnosti življenje in vse, kar se ti v njem dogaja, dobi drugačne razsežnosti. V zadnjem času ste verjetno že slišali tudi za čuječnost, ki nas vabi, da živimo tu in zdaj – to prinaša v naša srca mir, saj nas svobodi strahu, ki se prikrade ob mislih: kaj bo, če bo. Zdi se, da imamo skoraj popoln recept za srečo. Ah, pa saj teh ste v decembrskih dneh zagotovo že veliko prebrali. Pa ga imamo res?

Kje pa! Čeprav živimo v družbi, ki ponuja veliko receptov: od tega, da lahko v enem letu postanemo skoraj milijonarji, popolni podjetniki, do tega, da bomo hujšali ponoči, čez dan pa jedli kot prej – seveda z ustreznimi tabletami. Lahko nam pomagajo v red spraviti otroke, pa še moža zraven. Toliko besed, toliko obljub, toliko laži – vsega tega mrgoli okoli nas. Razmah omenjenega je prinesel internet, veliko tega najde prostor v družbenih omrežjih. Ta so nas ujela nepripravljena, pa ne le nas, v tej pasti se je ujel ves razviti svet. Zakaj? Ker živimo v času, ki sem ga sama poimenovala za brezmejnega in mnogi mislijo, da lahko vsakem rečejo vse. Pa ni res, preden karkoli rečemo, napišemo, delimo, bi se morali vprašati: je res, je dobro, ali komu koristi.

Pozabili smo, da ima vsako dejane posledico in da besede lahko ranijo kot meč in če ste opazili, na družbenih omrežjih včasih vlada pravo vojno stanje. Ljudje si tam upajo reči prav vse, v realnem življenju pa manj. Še več, koga, ki je na družbenih omrežji glasen, nesramen, prepirljiv, zajedljiv za mizo sploh ne boste slišali govoriti. Zelo težko mirno zaključiš dan, če na kakšnem portalu prebiraš komentarje pod določenimi članki. In tu ne bi smeli govoriti o naših in vaših, kultura govora bi morala biti za vse norma. A kako? Vedno slabše beremo, kar so pokazale raziskave, in vedno manj razumemo, kar je napisano. Jezni pa smo vedno bolj in razlogov za to najdemo veliko. Ne znamo se pogovarjati in komunikacija je ključ do boljšega življenja, začeti pa moramo pri sebi. »Dragi moji, edino s seboj boste preživeli vse življenje.« Ta misel Bruna Šimleše mi je letos dala pošteno misliti. Res. Kakorkoli obračamo prst na druge, pa naj bodo krivi za našo srečo in nesrečno, nič ne pomaga. Edina oseba, ki ne bo izginila iz našega življenja, smo mi sami.

Silvestrovo je gotovo dan za pogled na nazaj, dan za načrtovanje; je dan, da se zahvaljujemo in kujemo – ja, zahvaljujmo se za vse lepo, kar nam je bilo dano, in kujemo dobro, da bomo v miru gradili boljši svet.

Če pustimo vse zunanje razmere, vas povabim, da se za trenutek umaknemo vase. Globok v nas se začne graditi in krhati mir, ki lahko spodbuja ali ruši, najprej nas same, potem še okolico. Življenje nas resnično večkrat spravi na kolena in to z namenom, recepti takrat ne pomagajo, vera pa. Česa vsega ne bi prodali, če bi mi res verovali. Ko ne (z)moremo več, ko duša kriči zaradi razočaranja, predajmo in izročimo vso bolečino in strah v Božje roke. Pomembno je tudi, da poskrbimo za to, da v svojo bližino ne spustimo ponaredkov. Teh je veliko na prodajnih policah in med ljudmi. Žal. In ko je čas dolgih noči, je potrebno dobro ločevati med tem, kar nas notranje hrani, bogati in med tem, kar je le nadomestek in nas utruja.

Ne vem, kakšne cilje ste si zastavili za prihodnje leto, a enega lahko danes, tukaj postavimo skupaj. Kakšen prazen kozarec za vlaganje imate zagotovo, prostor na kakšni polici tudi, prazni listki se tudi najdejo. Vsak teden, predlagam da na nedeljski večer, preletite dogodke iztekajočega se tedna in na listek napišite najlepše, napišite tisto, za kar ste hvaležni. Listek lepo prepognite in ga vrzite v kozarec. Ob koncu leta, lahko že novembra, ko se dan začne stiskati in so tudi notranje stiske večje, začnimo prebirati te listke.

Silvestrovo je gotovo dan za pogled na nazaj, dan za načrtovanje; je dan, da se zahvaljujemo in kujemo – ja, zahvaljujmo se za vse lepo, kar nam je bilo dano, in kujemo dobro, da bomo v miru gradili boljši svet. Če smo zdravi, ne jemljimo tega kot samoumevno, ker ni – zahvaljujemo se za zdravje in se v molitvi spomnimo na vse tiste, ki bodo to noč preživeli v bolnišnicah, porodnišnicah, domovih za ostarele in vse tam zaposlene. Mimogrede, tudi oni vam bodo iskreno hvaležni, če ne boste metali petard.

Novo leto je na pragu, tudi v njem iščimo mir, branimo svoje meje, v veri izročajmo tisto, česar ne moremo nositi sami in zahvaljujemo se za vse, kar nam je dano, pa se nam včasih zdi samoumevno. Prepričana sem, da bomo prihodnje leto, ko bomo brali listke iz kozarca, presenečeni nad spoznanjem, kako srečni in blagoslovljeni smo. Kajti ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne, ampak hvaležnost tista, ki nas naredi srečne.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša (photo: Cathopic) Sveta maša (photo: Cathopic)

K maši preko spleta ali v cerkev?

Vodja urada za liturgijo kardinal Robert Sarah je v pismu predsednikom škofovskim konferenc zapisal, da prenos svete maše ne more nadomestiti fizične navzočnosti v cerkvi. Kjer zdravstvene razmere ...

Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje) Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje)

Nuncij: Slovenija potrebuje Jezusa!

Frančiškanski redovi so včeraj obhajali praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku. Sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. Zbrane je ...

Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash) Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je ...

O avtorju