Robert Božič
Marko Zupan
Silvestra Sadar
Hvaležnost (foto: Pixabay)
Hvaležnost | (foto: Pixabay)

Hvaležnost je temelj za srečo

31.12.2019, 14:45 Mateja Feltrin Novljan

Ne spomnim se kdaj, ne vem več naslova, vem pa, da me je spremenila. Knjiga, ki mi je prišla pod roke pred leti in je govorila o hvaležnosti. V luči hvaležnosti življenje in vse, kar se ti v njem dogaja, dobi drugačne razsežnosti. V zadnjem času ste verjetno že slišali tudi za čuječnost, ki nas vabi, da živimo tu in zdaj – to prinaša v naša srca mir, saj nas svobodi strahu, ki se prikrade ob mislih: kaj bo, če bo. Zdi se, da imamo skoraj popoln recept za srečo. Ah, pa saj teh ste v decembrskih dneh zagotovo že veliko prebrali. Pa ga imamo res?

Kje pa! Čeprav živimo v družbi, ki ponuja veliko receptov: od tega, da lahko v enem letu postanemo skoraj milijonarji, popolni podjetniki, do tega, da bomo hujšali ponoči, čez dan pa jedli kot prej – seveda z ustreznimi tabletami. Lahko nam pomagajo v red spraviti otroke, pa še moža zraven. Toliko besed, toliko obljub, toliko laži – vsega tega mrgoli okoli nas. Razmah omenjenega je prinesel internet, veliko tega najde prostor v družbenih omrežjih. Ta so nas ujela nepripravljena, pa ne le nas, v tej pasti se je ujel ves razviti svet. Zakaj? Ker živimo v času, ki sem ga sama poimenovala za brezmejnega in mnogi mislijo, da lahko vsakem rečejo vse. Pa ni res, preden karkoli rečemo, napišemo, delimo, bi se morali vprašati: je res, je dobro, ali komu koristi.

Pozabili smo, da ima vsako dejane posledico in da besede lahko ranijo kot meč in če ste opazili, na družbenih omrežjih včasih vlada pravo vojno stanje. Ljudje si tam upajo reči prav vse, v realnem življenju pa manj. Še več, koga, ki je na družbenih omrežji glasen, nesramen, prepirljiv, zajedljiv za mizo sploh ne boste slišali govoriti. Zelo težko mirno zaključiš dan, če na kakšnem portalu prebiraš komentarje pod določenimi članki. In tu ne bi smeli govoriti o naših in vaših, kultura govora bi morala biti za vse norma. A kako? Vedno slabše beremo, kar so pokazale raziskave, in vedno manj razumemo, kar je napisano. Jezni pa smo vedno bolj in razlogov za to najdemo veliko. Ne znamo se pogovarjati in komunikacija je ključ do boljšega življenja, začeti pa moramo pri sebi. »Dragi moji, edino s seboj boste preživeli vse življenje.« Ta misel Bruna Šimleše mi je letos dala pošteno misliti. Res. Kakorkoli obračamo prst na druge, pa naj bodo krivi za našo srečo in nesrečno, nič ne pomaga. Edina oseba, ki ne bo izginila iz našega življenja, smo mi sami.

Silvestrovo je gotovo dan za pogled na nazaj, dan za načrtovanje; je dan, da se zahvaljujemo in kujemo – ja, zahvaljujmo se za vse lepo, kar nam je bilo dano, in kujemo dobro, da bomo v miru gradili boljši svet.

Če pustimo vse zunanje razmere, vas povabim, da se za trenutek umaknemo vase. Globok v nas se začne graditi in krhati mir, ki lahko spodbuja ali ruši, najprej nas same, potem še okolico. Življenje nas resnično večkrat spravi na kolena in to z namenom, recepti takrat ne pomagajo, vera pa. Česa vsega ne bi prodali, če bi mi res verovali. Ko ne (z)moremo več, ko duša kriči zaradi razočaranja, predajmo in izročimo vso bolečino in strah v Božje roke. Pomembno je tudi, da poskrbimo za to, da v svojo bližino ne spustimo ponaredkov. Teh je veliko na prodajnih policah in med ljudmi. Žal. In ko je čas dolgih noči, je potrebno dobro ločevati med tem, kar nas notranje hrani, bogati in med tem, kar je le nadomestek in nas utruja.

Ne vem, kakšne cilje ste si zastavili za prihodnje leto, a enega lahko danes, tukaj postavimo skupaj. Kakšen prazen kozarec za vlaganje imate zagotovo, prostor na kakšni polici tudi, prazni listki se tudi najdejo. Vsak teden, predlagam da na nedeljski večer, preletite dogodke iztekajočega se tedna in na listek napišite najlepše, napišite tisto, za kar ste hvaležni. Listek lepo prepognite in ga vrzite v kozarec. Ob koncu leta, lahko že novembra, ko se dan začne stiskati in so tudi notranje stiske večje, začnimo prebirati te listke.

Silvestrovo je gotovo dan za pogled na nazaj, dan za načrtovanje; je dan, da se zahvaljujemo in kujemo – ja, zahvaljujmo se za vse lepo, kar nam je bilo dano, in kujemo dobro, da bomo v miru gradili boljši svet. Če smo zdravi, ne jemljimo tega kot samoumevno, ker ni – zahvaljujemo se za zdravje in se v molitvi spomnimo na vse tiste, ki bodo to noč preživeli v bolnišnicah, porodnišnicah, domovih za ostarele in vse tam zaposlene. Mimogrede, tudi oni vam bodo iskreno hvaležni, če ne boste metali petard.

Novo leto je na pragu, tudi v njem iščimo mir, branimo svoje meje, v veri izročajmo tisto, česar ne moremo nositi sami in zahvaljujemo se za vse, kar nam je dano, pa se nam včasih zdi samoumevno. Prepričana sem, da bomo prihodnje leto, ko bomo brali listke iz kozarca, presenečeni nad spoznanjem, kako srečni in blagoslovljeni smo. Kajti ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne, ampak hvaležnost tista, ki nas naredi srečne.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Slovenska zastava (photo: gov.si) Slovenska zastava (photo: gov.si)

V podporo vladi že 60 tisoč podpisov

Protivladni protestniki na kolesih so včeraj, že četrti petek zapored, zasedli več mest po Sloveniji. Drug del javnosti pa vladi izraža podporo. Koordinacija Združeni za Slovenijo je že pred časom ...

Bodeča žica (photo: Carlotta Silvestrini / Pixabay) Bodeča žica (photo: Carlotta Silvestrini / Pixabay)

Medijsko spodkopavanje reda in miru

Še danes me neprijetno spreleti srh, ko se spomnim na divjanje po ljubljanskih ulicah v času druge Janševe vlade. Slišal sem jih samo enkrat, pa še to z Nazorjeve ulice, ne povsem od blizu. Nisem ...

V Sloveniji imamo številno požrtvovalno zdravniško osebje (photo: Pixabay) V Sloveniji imamo številno požrtvovalno zdravniško osebje (photo: Pixabay)

Posamezniki imamo izjemno moč, le zavedamo se je ne

Kriza je odprla številne nove poti in možnosti drugačnega razmišljanja, tudi v šolskem in zdravstvenem sistemu. Bolj jasno se je pokazala vrednost digitalnega okolja, ki nam je omogočalo vsaj ...

Petra Markič v svojem svetu ustvarjanja z glino  (photo: Matevž Trdan) Petra Markič v svojem svetu ustvarjanja z glino  (photo: Matevž Trdan)

Ustvarjanje je nekaj, kar je v nas položil Bog

Življenje je učni poligon, je v oddaji Via positiva, dejala Petra Markič. Njene zgodbe iz gline so nas navdušile za srečanje pred mikrofonom. Ob pogovoru pa smo odkrili, da je njena zgodba širša.

O avtorju