Srebrni trije za četrt stoletja

Naš pogled | 11.06.2019, 14:30 Nataša Ličen

Letošnje leto je za Radio Ognjišče posebno. Četrt stoletja radijskega oddajanja je pomemben mejnik. Mi, ki ustvarjamo njegov glas, smo se od začetkov do danes veliko naučili, od gostov veliko pridobili, se obogatili, se pri svojem delu tudi preizkušali, se podajali v nove in nove izzive, izboljševali in si predvsem prizadevali ohraniti, kar je že dobro, in iskali rešitve za stvari, ki jih lahko naredimo še bolje.

Radijsko delo je živo, dostikrat nepredvidljivo. Kar izrečemo, se ne vrne. To mu nalaga še dodatno odgovornost. Je pa posebnost dela na Radiu Ognjišče ta, da smo od vsega začetka osebni. Trudimo se za profesionalnost, a vedno skozi prizmo osebnega. Smo tehnik, novinar ali voditelj, toda najprej smo, tudi pred poslušalci v etru, Matej, Andrej ali Nataša.

Če želimo delati dobro, odgovorno in z zavestjo narediti največ in najbolje, kot tisti trenutek znamo in zmoremo, se ne da drugače kot osebno. Ta misel ni moja, v intervjuju, ki me vedno znova, ko ga poslušam, navduši, jo je za naš radio izrekel grafični oblikovalec Gregor Žakelj.

Mnenja sem, da je bila prav ta naša osebna, in zato iskrena, nenarejena nota ali drža našega dela, s katerim delujemo v radijskem etru, tista, ki je tako drugače zavela v etru medijskega sveta pred 25 leti, takrat zgradila zaupanje med poslušalci, ki ga uživamo še danes.

Zaupanje pa je treba ohranjati. Ni pridobljeno in za vekomaj dano. Sproti, vsakič ko se oglasimo, ga je treba upravičiti ali potrditi.

Medijski svet je, kot večina stvari v tem sodobnem svetu, v zadnjih 25 letih doživel velike spremembe in ni lahko na vsakodnevni ravni sklepati odločitev, pri čem vztrajati, delati, kot smo do sedaj, in kje vendarle vnašati novosti in spremembe.

Očitno pa ne glede na naše iskanje ravnovesja med razvojnimi novostmi in tradicionalnostjo nekaj vendarle ohranjamo, ker smo s tem zrasli, oseben odnos do radijskega dela in poslušalcev.

Zelo oseben je bil tudi srebrni kolesarski projekt (bolje podvig) diagonale. Prav zaradi precejšnjega osebnega angažmaja nekaterih smo se sprva zbali, predvsem zaradi skrbi za njihovo zdravje, v uspeh zadane poti. Ampak pri nas na Radiu je pač tako, da če je vera in posluh sodelovati, se slej ali prej najde tudi rešitev.

Prevoziti v enem dnevu, od polnoči do večera 350 kilometrov od vzhoda do zahoda, našo domovino, resnično - tudi za utrjene kolesarje - ni lahka naloga. Postane pa lažja ob pravi vsebini. Marsikaj storimo, če vemo, da s tistim pomagamo in komu olajšamo življenje.

Ko smo sprva le še z razdalje opazovali prve zametke, smo po začetnih negotovostih kmalu vedeli, da je to pravilen izbor počastitve našega srebrnega radijskega jubileja. Praznik mora osrečevati, takšen je njegov osnovni namen, in sreča je lahko občutena, če jo delimo.

V srebrni kolesarski diagonali prepoznam več elementov sočutnega družbenega odzivanja na potrebe posameznikov. Mogoče danes v žal še vedno prevladujočem individualizmu premalo izpostavljamo soodvisnost ljudi vsega sveta. Že na mikro ravni se to kaže. V družini ni vseeno, kaj rečejo ali storijo mati, oče, kaj otroci, vse njihove odločitve vplivajo na vse. Tako je tudi v kolektivu, širših skupnostih, narodu in nenazadnje v svetu.

Vsaka velika sprememba se najprej začne odražati v posameznikih, ti ji dajejo moč, da se krepi, ali pa nekoliko usahne. Na najdaljšo pot vedno stopimo s prvim korakom, ki se v nepregledni množici vseh, ki sledijo, zdi tako neznaten. A brez prvega ni ostalih. Tako tudi pri velikih spremembah, šele ko prvemu sledi drugi, temu tretji, četrti, se za spremembo potem odloči že deseti, in tako naprej, vanjo končno vstopi množica.

Tako so sprva eden, pa potem, že trije v idejo kolesarskega podviga, ki bi ob praznovanju srebrnega jubilej radijskega dela rodil dobrodelen sad, pritegnili vse več sodelavcev. Ob sklepu dneva pa, kot vemo, je bila množica sodelujočih, v glavnini z vami poslušalke in poslušalci odprtih src, že skoraj nepregledna, sodeč po višini zbranih sredstev.

Srebrna diagonala je klic po skrbi drug za drugega.

Saj te skrbi je v naši družbi preko različnih projektov kar nekaj. Nismo brezčutni. To smo že večkrat dokazali.

Toda, gremo globlje. Ne vem, če poudarjamo dovolj, da vsaka moja misel, moje izražanje, mnenje, zavzemanje in tako naprej, vendarle nekje pušča določen pečat in odmev. Izrečena beseda ima moč, pri nekom je slišana, v njem se ugnezdi in raste naprej. Dobiva posledice.

Spodbujajmo se k takšni široki presoji, v vsem, kar smo in delamo. Ozkost ni prava izbira. Posebej ne ozko zapiranje pred svetom in samozadostnost.

Če bo dobro vam in dobro čim večjemu številu posameznikov, bo dobro tudi meni. To gradi varnost.

Naši srebrni kolesarji in njihovo spremstvo so nam dali to varnost. Če fantje zmorejo po-trpeti za neosebni cilj, nam bo šlo dobro naprej. Gotovo bo še veliko preizkušenj, morda bo kdaj bolelo in peklo, ko bomo v skušnjavi predaje, pa se bomo takrat spomnili na to, kaj nekateri od naših sodelavcev zmorejo, in vztrajali.

Zgled vztrajnosti, zaupanja, sočutja in sodelovanja praznične srebrne diagonale naj dobi veliko posnemovalcev. Že od začetkov naprej se namreč sliši z našega radia: "Skupaj držimo, pa bo šlo!"