Oj le naprej, oj le naprej, dokler je še vetra kej….

Komentar tedna | 20.07.2012, 16:05 Marta Jerebič

V poletnem času hote ali nehote pomislimo na počitnice ob morju in misli poletijo nazaj, ko smo z otroki v malem avtu vso pot prepevali Barčica po morju plava … in neštetokrat ponovili »Oj le naprej, oj le naprej, dokler je še vetra kej«. Danes pa se zdi, kot da vse miruje, kot da se ne premakne nič naprej, pa naj bo veter ali zatišje. Kje je v naši deželi pogum za napredek?

Tisti, ki smo škofu Juriju čestitali ob imenovanju, smo dobili kratek, vendar sporočilen odgovor: "Le jadra spet napnimo, valovom se izročimo, kak je čisto morje ..."

Podobno smo čutili ob začetku naše samostojnosti, prepričani smo bili, da je vetra dovolj in da imamo dovolj močna jadra, žal pa so valovi vsak dan močnejši in, kar je še huje, morje vse bolj kalno. Mnogi se sprašujemo, zakaj, odgovora ne ve nihče, ali pa ga samo slutimo. Sama sem prepričana, da se je tisti trenutek, ko smo začeli spoznavati vso tragiko naše zgodovine, v nas nekaj sesulo, kot da jadra ne ubogajo in jih neka nevidna sila obrača od vetra. Tisti, ki so sejali veter, danes žanjejo vihar, pravzaprav ga žanjemo vsi. O čemerkoli in kjerkoli se pogovarjaš ali poslušaš komentarje, imaš ob vsej zmešnjavi občutek, da v Sloveniji gradimo svoj Babilonski stolp, kjer vsak govori svoj jezik, kjer ima vsak svoj prav in kjer je zaradi te zmešnjave ohromljeno vse. In če že gradimo, ne gradimo na skali, marveč na pesku.

Ko omenim gradnjo, ne morem mimo ajdovskega Primorja. Dolgo je bila to zgodba o uspehu, ne lažna, temveč resnična, o kateri pričajo mogočne stavbe, tudi cerkvene, mostovi, viadukti, kilometri avtocest. Vsi zaposleni so pisali zgodbo o uspehu in vsi so ostali neme priče propada. Ne samo v Ajdovščini, temveč po celotni Sloveniji in tudi preko naših meja. V Beogradu se je ustavila gradnja mostu, ponosu je sledila sramota, osrednji bosanski časnik je na prvi strani napisal: »Propad Primorja bo upočasnil gradnjo naših avtocest.« Številna gradbišča doma so obstala. Torej, delo je, delavci so, le gospodar, ki bi moral poslati delavce v svoj vinograd in jih pošteno plačati, jih je raje poslal na Zavod za zaposlovanje. Sama sem v enem od svojih komentarjev pred letom drzno zapisala: »To, kar se dogaja, je evtanazija slovenskega delavca.« In točno to se je zgodilo: zdravi in za delo sposobni ljudje so v trenutku nehali biti delavci, čez noč so postali 'uporabniki' Centrov za socialno delo in Zavodov za zaposlovanje. Tu ni bilo nobene izbire med dobrimi in slabimi, med preprostimi in strokovnjaki, tujci in domačini, med tistimi, ki imajo družine, ali so samski; enostavno so v tistem ponedeljkovem jutru, ko so sklonjenih glav čakali na dokumente, nehali biti delavci. Šla sem zraven, videla in občutila. Ni bilo pogovora, le sklonjene glave in pogled v neznano, kot na pogrebu dobrega prijatelja.

Sedaj se, taisti ljudje, ki so za nekatere tajkuni, za druge žrtve stricev iz ozadja ali pohlepnih bank ponujajo kot rešitelji. Rešitelji koga ali česa? Po zdravi kmečki pamet je jasno, da so skrunili kar nekaj od desetih Božjih zapovedi, vendar te so za mnoge pravljice, ki spadajo v etnološke pripovedi.

In temu bi lahko rekli uvod v razmišljanje o zbiranju podpisov ločitve Cerkve od države. Cerkev, sveta in grešna, taka pač je, ne spreminja zapovedi, ki jih je postavil njen ustanovitelj. 10 zapovedi je 10 zapovedi, ki so v vesti in zavesti nas vseh. Navajam samo en primer in sprašujem zbiratelje podpisov: »Ali je res tako moteče Jezusovo zlato pravilo, ki pravi »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.«? Trudi se ga živeti 2 milijardi katoličanov po vsem svetu in še mnogo, mnogo drugih ljudi dobre volje…pri nas pa zbiramo podpise proti. Ne vem, morda pa je vzrok drugje. Ali nam želijo povedati, da katoličani nimamo pravice biti državljani svoje domovine, morda želijo ponovno nekatere službe zaupati le ljudem, ki so moralno, politično neoporečni in ne obiskujejo verskih obredov, kot je bil pogoj v prejšnjem sistemu? Tega se bojim.

Kakorkoli, žalostno, toda resnično je, da se vse manj govori o zlatem pravilu odnosov in je trenutno zveličavni hit zlato fiskalno pravilo. Verjetno sem o tem premalo poučena, nekaj pa vem zagotovo; vnos zlatega fiskalnega pravila v ustavo, poleti ali jeseni, še ne pomeni, da bo gospodarstvo kar naenkrat zacvetelo in bo stopnja brezposelnosti upadla. Zlato fiskalno pravilo je potrebno imeti v zavesti in vesti, drugače ni zlato, marveč kič na tržnici. Nehote in malce hudomušno me leva in desna komedija okrog tega spominja na zlato tele, ki ga je v trenutku nevere častilo ljudstvo na poti iz Egiptovske dežele. Njim je uspelo štiridesetletno tavanje po puščavi, upam, da bomo dovolj pogumni, da bo uspelo tudi nam, no, saj smo že čez polovico.

Pa še nekaj je, kar me v zadnjem času žalosti. To so naši simboli. Kot da nas je sram, da imamo svoj grb, svojo zastavo, svojo himno. Kot da to ni dovolj in je potrebno vsiljevati na praznovanju državnosti še izbrane prapore. Razumela bi, če bi bili nekje v ozadju, kot dekoracija, tudi drugi prapori, ki v domovini nekaj pomenijo. Od borcev in veteranov, do gasilcev, tabornikov in skavtov, gozdarjev in rudarjev, planincev in kmetov, pa številnih društev in združenj. Konec koncev tudi v Cerkvi imamo lepe prapore in zastave. Bila bi pisana paleta soustvarjalcev civilne družbe, verodostojna priča demokracije, vendar vedno in povsod: v prvi vrsti in na častnem mestu samo slovenska zastava in nič drugega. Tako pa zgleda, kot da bi hotela tašča na poročno potovanje s ta mladimi in jamrala, da se ji godi krivica, ker je nočejo zraven.

Kot da ni to dovolj, se je zgodila še pokojninska afera. Da smo si na jasnem, tudi sama menim, da bi morali vsi, ki se jim kakorkoli pokojnina spreminja, dobiti odločbo. To je pravica državljana. Prav, da se je gospa varuhinja postavila v bran, vendar kje je bila, ko so številnim revnim upokojencem odvzeli varstveni dodatek. Sama poznam ženo, ki je izgubila pravico do varstvenega dodatka samo zato, ker je imela na banki 1.500 EUR prihrankov za pogreb. Dragi tovariši, če se res imate za tovariše, bodite v tem težkem socialnem trenutku vzgled tovarištva in pomislite na sto in več tisoč brezposelnih ali na tiste, ki že mesece niso za pošteno delo dobili plače. Pomislite na tiste, ki so bili zaradi preživetja svoje družine prisiljeni pozabiti na dostojanstvo in ponos in prositi pomoč. Kolikokrat smo sodelavci Karitas slišali reči: »Dajte tudi drugim, ki so morda bolj potrebni kot mi.« To je tovarištvo, ne pa prapor, barva zvezde sploh ni pomembna.

V tem pregretem ozračju res ne potrebujemo 60 in več let starih afer; potrebujemo nov veter in nova jadra, da bodo lahko naši vnuki veselo peli: »Oj le naprej, oj le naprej, dokler je še vetra kej.«

Pa vse dobro vam želim.