Poletna in politična vročina

| 03.07.2012, 14:42 Jože Bartolj

Vročinski val v Sloveniji ne pojenjuje. Krepko čez 30 gredo stopinje. Temperature še dodatno dvigajo dogodki na družbenem in političnem parketu. Nekateri upokojenci so ugotovili, da jim je država znižala pokojnine, čeprav so mislili, da jih ne bo.

Zveza borcev je postala nepremičninska agencija, ki služi z oddajanjem prostorov. Država je ob strogih varčevalnih ukrepih samo z našim denarjem na hitro nakrmila vedno lačno največjo državno banko. Iz Bruslja so nam poslali opomin, da je treba »izbrisanim« plačati odškodnine, ki bi se po najbolj črnem scenariju lahko dvignile celo do vrtoglavih 500 milijonov evrov in to kljub temu, da so nas politiki ves čas prepričevali kako odškodnin ne bo. Šesti blok TEŠ je še vedno aktualen, njegov razplet negotov. Zadeva Patria kljub jari kači na sodišču za zdaj ni dala še nobenih oprijemljivih rezultatov. V Ljubljani mestni svetniki nočejo niti razpravljati o pobudah opozicije, ki se dotikajo županovega poslovanja. Pravijo, da so nedokončane Stožice „bolečina“ največje vladne stranke. Delodajalci bi radi delavcem vzeli 30 minut časa za malico, kar je mnenju delavcev in sindikatov nesprejemljivo krčenje osnovnih pravic.

In to še zdaleč ni vse, kar dviga temperaturo in na začetku poletja obljublja, da vreme ne bo imelo zadnje besede pri vročinskih obremenitvah. Spomnimo se normativov v šolstvu, pa neživljenjskih zahtev ob pridobitvi gradbenih dovoljenj, strukturne korupcije, ki se je država ne more znebiti in končno notarjev, ki se ne strinjajo, da bi nekatere njihove naloge prevzeli na upravnih enotah... Zagonetno, trdo, vroče...

Kljub vsemu prej naštetemu pa je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Če smo odkriti kmalu ugotovimo, da je mnogo več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je včasih bolje kakšno besedo ne izreči, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje povedati kaj nepričakovanega? Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki, o prekrasnem jurčku, ki smo ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj levji delež naše pozornosti vedno žanje politika? Je človek res samo Homo politicus? Je res najpomembnejši parlamentarni čas? Kaj pa čas za družino in prijatelje? Ali ni vendarle tako, da se najbolj spominjamo dogodkov in ljudi, ki so daleč oddaljeni od „najpomembnejših“ političnih tem?

Morda si tu sposodim filozofijo Charlesa Schultza, avtorja znanega stripa o Charliju Brownu, ki nas spodbuja naj naštejemo pet najbogatejših, najlepših, najhitrejših, najpomembnejših... ljudi. Redko kdo jih uspe našteti. Le kako, saj gre vendar za najboljše na svojem področju? Ampak aplavz utihne, slava zbledi, nagrade izgubijo sijaj, dosežki se pozabijo... Veliko bolj pa postanemo zgovorni, ko spregovorimo o učiteljih, ki so nam kdaj pomagali v šoli ali prijateljih, ki so nam pomagali, ko nam je bilo hudo. Navadno nimamo težav, da se ne bi spomnili oseb, od katerih smo se naučili kaj pomembnega. Da, ljudje ki naredijo naše življenje bogato in drugačno, niso tisti z najvišjimi diplomami ali najboljšimi rezultati, niti tisti z največ denarja ali največjim političnim vplivom. To so vsakdanji ljudje, ki jim je veliko do nas, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z nami.

Kaj pa če bi zaprli državo za kak mesec in se o politiki tudi ne pogovarjali? Primerne teme bi bile okoljske, turistične in kulturno festivalske. Ob kozarcu hladne pijače in temah, ki nikomur ne dvigajo temperature, bi nam bila poletna vročina znosnejša in ljudje prijaznejši… Zveni malce utopično, kajne? Vseeno ponujam v razmislek.

Pozna se, da se bliža čas dopustov, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Kako da lahko prijazni sedimo okoli mize tudi taki, ki se politično nikakor ne moremo zediniti in neobremenjeno govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…

Je še kaj, kar bi si lahko bolj želeli?