Sanacija Cerkve na Slovenskem

Komentar tedna | 29.06.2012, 15:41 Tone Gorjup

Tokrat želim razmišljati o sanaciji Cerkve na Slovenskem, o izbrisanih in še o čem. Mediji te dni precej pozornosti namenjajo Novi ljubljanski banki, njeni dokapitalizaciji in sanaciji, ki naj bi v nekaj letih omogočila normalno delovanje naše največje banke. Dokapitalizacija je „pod streho“, kako bo potekala sanacija, še ni povsem gotovo. Napovedan je skrben pregled banke, po katerem bo jasno, kako velika je luknja, ki ji onemogoča, da bi splavala na površje. In kaj ima NLB skupnega s Cerkvijo na Slovenskem? Lahko bi pomislili na gospodarstvo mariborske nadškofije: za dokapitalizacijo je že prepozno, kaj pa za sanacijo? O tem razmišljajo drugi. Kaj pa podobnost? Nekateri odgovorni v nadškofijskem gospodarstvu so razmišljali podobno kot nekateri vodilni v NLB. Če bi raziskovali v tej smeri, bi verjetno ugotovili, da so za luknjo v nadškofijskem gospodarstvu odgovorni tudi bančniki iz NLB, za luknjo v banki pa tisti, ki so vodili ekonomijo nadškofije in z njo povezanih podjetij.

Dan duhovniških posvečen kaže na še eno luknjo v mariborski nadškofiji, ki pa velja pravzaprav za našo krajevno Cerkev v celoti. Letos imamo le dva škofijska duhovnika, pet pa jih prihaja iz redovnih skupnosti. Mariborska nadškofija je brez novomašnika; tudi murskosoboška in novomeška škofija letos ne bosta imeli novih maš. To pomeni, da nadškofija oziroma Cerkev na Slovenskem potrebuje sanacijo. Na srečo ali pa tudi ne, pri tem niso potrebna milijonska posojila, ne izdaja novih delnic ali drugi finančni mehanizmi kot pri banki. Kako pristopiti k tej sanaciji. Ko se je škof Anton Vovk zašel leta 1949 v podobnih težavah, je dejal: „Molimo veliko, da se nas Bog usmili!“ Škofija je takrat doživljala hudo krizo duhovnih poklicev. Novomašnikov ni bilo, saj so bogoslovci, ki bi jih tisto leto lahko posvetil, odšli čez mejo ali pa so obležali v katerem od brezen. Poleg tega je bilo takrat precej duhovnikov zaprtih. Vovk je takrat še dejal, da je potrebno za duhovnike in za nove poklice veliko moliti. Moliti pa morajo tako duhovniki kot verniki.

Tri leta zatem je bila z odlokom oblasti, ki nosi datum 31. junij 1952 (junij ima 30 dni), izbrisana Teološka fakulteta in izključena iz Univerze v Ljubljani. Tako so bili duhovniki štiri desetletja pred zakonom le gimnazijski maturantje, pa čeprav z diplomo, nekateri celo z doktoratom svetovno znanih univerz v žepu. Kljub temu so bila v tem času nekatera zelo bogata leta; leta 1973 je bilo kar 56 novomašnikov. Besede škofa Vovka so kot kaže padle na plodna tla. In kaj se dogaja danes? V letih po osamosvojitvi se je število duhovnih poklicev precej zmanjšalo, v zadnjih letih pa so razmere že kritične. Duhovniki, ki so v povojnih desetletjih vstopili v službo krajevne Cerkve, so se postarali ali pomrli. Žal pa v zadnjih letih umre preveč mladih duhovnikov. Poleg tega je del družbe do njih še bolj nastrojen kot v času komunizma, ko je „udba“ skrbno bdela nad vsakim duhovnikom, četudi je bil dušni pastir v kakšni zakotni župniji.

Tudi danes novih poklicev ne moremo pričakovati brez molitve. Zato verjetno ne gre le za krizo duhovnih poklicev ampak tudi za krizo molitve. „Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev,“ pravi Jezus v priliki o dobrem Pastirju. Potrebna je molitev na osebni in na občestveni ravni. Zato so se v Mariboru odločili za celodnevno molitev za duhovne poklice. Tudi molitev v družini je pomembna. Pri tem nikoli ne smemo pozabiti, da je potrebno moliti za stanovitnost duhovnikov. Res so sami odgovorni za to, da poklic vzamejo resno; se trudijo živeti iz božje besede, molitve in zakramentov; posnemajo Kristusa tudi v trpljenju ... Prav tako so škofje dolžni, da skrbijo za bratsko povezanost med duhovniki in da jih znajo tudi sami sprejemati. Tako kot duhovnik pri vsaki maši moli za svojega škofa, mora škof moliti za svoje sodelavce pri oltarju. Skrbeti mora, da med njimi ne prihaja do prevelikih razlik v tem smislu, da so eni obsojeni na „blatni dol“ drugi pa imajo odprto pot do najrazličnejših položajev.

In če zdaj omenimo še druge „luknje“ oziroma razpoke, ki jih zaznavamo v Cerkvi na Slovenskem, so škofje v prvi vrsti odgovorni za to, da napravijo podroben pregled stanja, pripravijo načrt sanacije in ga skupaj z duhovniki in verniki tudi uresničujejo. Šele takrat, ko bomo kristjani vse to vzeli zares, bo naš narod na pravi poti iz duhovne, moralne in še kakšne krize.