Petra Gorše
Predsednik ali kralj?
Naš pogled Petra Stopar
Dober teden dni nazaj smo prek medijev lahko spremljali veličastno in zgodovinsko praznovanje izredne obletnice v Združenem kraljestvu. Britanska kraljica Elizabeta II. je obrnila 60. list v knjigi vladanja tej deželi in drugim narodom skupnosti Commonwealth, hkrati pa je praznovala 85. rojstni dan. Kako ste se ob tem počutili vi?
Ob diamantnem jubileju kraljičinega prestolovanja skorajda ni bilo Britanca, ki ga ne bi ta dogodek vsaj malo ganil ali pa v njem vzbudil ponos, da je pripadnik te narodnosti. Državljane je združila vsa kraljeva družina in za nekaj dni so malo pozabili na pritisk gospodarske in finančne krize, ki oklepa tudi Veliko Britanijo. Ni jih bilo sram pokazati navdušenja in iskrene naklonjenosti monarhinji, ki je stopila v korak s časom in v ospredje postavila prihodnost britanske družbe.
Vse to tudi v povezavi z vero, iz katere je pri svojem delovanju vedno črpala ter zastopala njeno anglikansko Cerkev. Ali če uporabim besede canterburyjskega nadškofa Williamsa: „Odzivala se je prav s takšno dobrosrčnostjo, o kateri govori sveti Pavel, s tem ko je izkazala čast številnim lokalnim skupnostim ter posameznikom iz vseh socialnih okolij, razredov in ras.“
Zvestobo, ki jo je Elizabeta II. v času svojega vladanja, ki bo najverjetneje še trajalo, izkazovala Cerkvi, svoji službi – in kar je najpomembnejše – svojemu narodu, je potrdil tudi rimski papež Benedikt XVI., s tem ko ji je ob jubileju čestital ter se še enkrat zahvalil za njeno voljo pri ohranjanju dialoga med Cerkvami in religijami. Odnosi med Cerkvijo v Angliji, ki se je v šestnajstem stoletju odcepila od Rimskokatoliške Cerkve in tako postala samostojna anglikanska Cerkev, kot kaže še nikoli niso bili boljši. Konec koncev, je tradicionalno versko izročilo pri obeh enako, saj odcepitev ni imela religioznega razloga, ampak drugega. Torej, pomembni so odnosi.
Zakaj sem opisala vse te utrinke in značilnosti britanske kraljevine? Zato, ker sem ob praznovanju v Angliji pomislila na odnos Slovencev in Slovenk do svojih državniških voditeljev, obenem pa na odnos le-teh do opravljanja njihovega poslanstva.
V Sloveniji bolj ali manj prevladuje vtis mlačnega doživljanja instituta predsednika republike. Nočem namigovati na presojanje, ali je to prav ali ne. Vsak po svoje dojema, kaj je sprejemljivo in normalno. A vendarle, nekatere želje in moralni vzgibi so nam verjetno vsem skupni, tako kot nam je skupen genetski zapis. Seveda si želimo, da bi nas kot narod zastopala in zagovarjala oseba, na katero se lahko zanesemo vsi, v enaki meri, brez delitev in odstopanj. Mladi, starejši, ženske, moški, brezposelni in visoko poslovno uspešni, kristjani, muslimani, pravoslavni, neverni in tako naprej. Želimo si nek zgled morale in združevanja, zgled zvestobe nekemu poslanstvu in narodu. Narodu, ki živi sedaj in gleda predvsem z upanjem in optimizmom v prihodnost.
Pa se kdo vpraša: Ah, kaj pa je Slovenija v primerjavi z Veliko Britanijo, ki je res vélika, nenazadnje je bila nekoč imperij. Res je, naša država je majhna po kilometrih, toda to si lahko na nek način jemljemo tudi v čast. Pogosto je v majhnih stvareh nakopičeno veliko bogastvo, ki bi ga marsikdo z veseljem pograbil.
Britanski veleposlanik v Sloveniji nas je ob kraljičinem jubileju opomnil, da si v tej deželi pod Alpami mnogi Britanci ustvarijo svoj drugi dom, potem ko spoznajo lepote in potenciale naše države (dajmo sicer zdaj na stran gospodarsko in socialno sliko, ki žal res ni spodbudna …) A z voditelji pokončne moralne drže, ki znajo prisluhniti vsem, lahko presežemo tudi te težave. Če ne v gospodarski in finančni uspeh, bi pa verjeli vsaj v dobro, v resnico. Kot državljani imamo pravico, da to pričakujemo ne le od političnih, ampak tudi od duhovnih voditeljev. Vera je resda v prvi vrsti osebno prepričanje, ki ga goji vsak posameznik, vsak kristjan, če hočete, pa vendarle to za seboj potegne nek globalni mehanizem. Dediščina vere je tudi Cerkev.
Na koncu bi rada povedala, da si vsak narod, vsako ljudstvo, zasluži verodostojne in zaupanja vredne predstavnike. Ni vedno treba, da je to zgolj in samo predsednik države, lahko je to vsak od nas. In čeprav nimamo sposobnosti, da nekomu, ki je v stiski, ponudimo finančno pomoč, kot to lahko ponudi politika, lahko ponudimo našo sočutno besedo. In ravno v tem je čar – da si nas ljudje, tudi tujci, zapomnijo po odnosu, ki ga imamo do njih, in ne po našem statusu.
