Stari bojazljivec in logična odločitev
| 11.04.2012, 14:45 Jože Bartolj
Borut Pahor menda ne bo kandidiral za predsednika države. Po eni strani pokam od zadovoljstva, saj sem takšno odločitev napovedoval. Po drugi strani pa …
Po drugi strani pa …
je veliko vprašanje, ali je sploh imel na voljo kakšno drugo izbiro. Seveda zasebno še zmeraj mislim, da bo, če bo domnevna odločitev obveljala, glavnino dela opravila njegova pregovorna bojazljivost pred odločilnimi koraki. Že leta 2007 se za kandidaturo slednjič ni odločil, čeravno si je je želel. In čeravno bi takrat zmagal. Tudi v svojem naskoku na predsedniški položaj v državnem zboru lani ni šel do konca, marveč je požrl slino in se podredil blokovski disciplini. Resda potem, ko je bila “škoda” že narejena in karte močno premešane, tako močno, da se jih ni dalo več zložiti nazaj.
Ampak hkrati Pahor verjetno ni tako neumen, da bi si pripisoval ne vem kakšne možnosti za jesensko zmago. Seveda bi bržkone zlahka opravil z Milanom Zverom, a bi imel dokaj pičle možnosti v “levo-levem” finalu z Danilom Türkom. Volivci levice pač nimajo nobenega razloga, da bi ubogljivega in v svoji navidezni nepredvidljivosti čisto predvidljivega aparatčika zamenjali s svojeglavim posebnežem, ki so se ga že leta 2008 ob kopici všečnejših kandidatov oklenili zgolj zato, ker je edini lahko premagal zmaja iz Grosupljega. Glede na izide zadnjih volitev sicer sumim, da so bili celo v zmoti.
Brez preloma
Tistih, ki bi bili pripravljeni glasovati za zamenjavo predsednika, ki je v prvem mandatu rad in domala načrtno jezil velike skupine državljanov, je sicer zelo veliko. Toda po 4. decembru 2011 bi bilo naivno misliti, da jih je dovolj. Seveda pa bi se v svoji želji po spremembi mnogi med njimi navdušeno oklenili Pahorja in iz njega slejkoprej naredili “desnega” ali kar “Janševega” kandidata, četudi bi se sam tega še tako otepal. Omenjeno bi ga po eni strani povsem oropalo možnosti za uspeh (na predsedniških volitvah je navsezadnje vseeno, ali vknjižiš trideset ali 48 odstotkov), po drugi strani pa bi kljub vsemu zahtevalo ali celo samo po sebi prineslo odločen prelom z blokom, iz katerega izhaja. Temu se je doslej vedno in za vsako ceno izognil.
Ostaja zgolj upanje, da bo Pahor izgubil volitve za šefa stranke. V tem primeru mu utegne vsaj samoljubje narekovati slovo od sistema nekakšne Socialistične zveze delovnega ljudstva na slovenski levici, ki mu je marsikdaj nasprotoval, ampak je v ključnih trenutkih vselej prispeval k njegovemu ohranjanju. Navsezadnje ima, kot se je jasno pokazalo, zavidljivo volilno bazo. Ta sicer ne zadošča za zmago na predsedniških volitvah ali za relativno večino na parlamentarnih. A če bi se odrekel sodelovanju v projektu plansko vodene levice, kjer posamične stranke nimajo lastne teže, bi lahko bil s svojo skupino skoraj vedno jeziček na tehtnici med dvema političnima blokoma. Od vseh, ki so kdaj imeli takšne ambicije, je kazal Pahor doslej največ volje, da bi to vlogo vzel resno.
Več komentarjev na Casnik.si
