Komentar tedna - sindikati med delavstvom in višjimi cilji

| 30.03.2012, 15:17 Tone Gorjup

Spominjam se ponesrečenega ustanovnega zbora etnične radijske postaje v večmilijonskem mestu na drugem koncu sveta. Tam smo bili tudi predstavniki slovenske skupnosti. Proti koncu srečanja so bile na vrsti volitve ožjega odbora, v katerega je vsaka narodna skupnost lahko predlagala štiri kandidate. Ko smo dobili v roke liste kandidatov, so se najprej dvignili Hrvati. Čeprav je bila v dvorani kar precejšnja skupina, nihče ni poznal kandidatov, ki naj bi jih zastopali. Oglasile so se še nekatere narodne skupnosti in ustanovni zbor je bil razpuščen. Nekaj tednov zatem smo bili uspešni.

Kaj se je zgodilo prvič? Predsedujoči ustanovnemu zboru je korektno predstavil pobudo, v ozadju pa je s svojo ekipo izbral odbor, ki je imel povsem druge cilje kot večina zbranih v dvorani. Pozneje sem izvedel, da gre za starega sindikalista, politika v delavski stranki in komunista. Kandidate za hrvaško skupnost je nabral med Jugoslovani, zato jih niso poznali. Tudi druge kandidatne liste so bile več ali manj oblikovane v skladu s političnimi barvami ...

Zanimivo, da so bili pri številnih narodih včasih in so pogosto tudi danes sindikalisti tesno povezani s komunistično partijo. Tam, kjer je vladalo komunistično enoumje, pa so bili sindikati le ena od izpostav partije. Tako je bilo tudi v Sloveniji. France Tomšič - pobudnik znamenite stavke v Litostroju decembra 1997 - je pokazal, da je bistvo sindikalizma nekje drugje. Pri nas se zdi, da imamo še vedno sindikate, ki razmišljajo v duhu Čebin in druge, ki so prisotni tam, kjer je potrebno.

Podjetje Radeče Papir je ugašalo že nekaj časa, včeraj pa je vodstvo vložilo predlog za prekinitev prisilne poravnave in se odločilo za stečaj. Zaposlenim stoji ob strani Konfederacija sindikatov Pergam, ki je prejšnji teden njim v podporo pripravila protestni shod. Prvi mož Pergama Janez Posedi je dokaj realno ocenil stanje in nakazal, kje bi bile še možne rešilne bilke. Protestni shod so pripravili pred podjetjem lastnika radeške papirnice in pred Novo ljubljansko banko, saj se zavedajo, da je slednja zabila „žebelj v krsto“! Primerov ugašajočih podjetij je še veliko, vendar tam običajno ni najglasnejših sindikalistov v državi. V zadnjih letih so sindikati v podjetjih odigrali precej različne vloge. Lahko se spomnimo na Muro, Gorenje, Vegrad ali podobne primere. Nekateri sindikalni voditelji so bili bolj na strani lastnika kot zaposlenih ... bili so celo solastniki podjetij, v katerih naj bi se zavzemali za delavce. Čeprav je pri njih delavec na „prvem mestu“, imajo še druge cilje, ki so pomembnejši.

Ob tem se lahko spomnimo na družinski zakonik. Avtorji so poudarjali, da so pri njegovi pripravi na prvo mesto postavili otroka. Je to res? Zakaj so potem očetovstvo in materinstvo porinili na podstrešje? Kam je izginil dar življenja? Medsebojna podaritev? Zvestoba? Spočetje? So mar razmišljali o pripravi mladih na starševstvo? Kaj so povedali o življenju pred rojstvom? V številnih razpravah so na dan prihajali najrazličnejši cilji, otrok pa se je izgubil v množici členov, ki sicer rešujejo tudi pomembna pereča vprašanja ...

Na poti k novemu socialnemu sporazumu

Glede na stanje v državi je morala vlada zaradi večletne prekomerne porabe in zadolževanja pripraviti varčevalne ukrepe za utrditev javnih financ, sicer bi o naši prihodnosti začeli odločati v Bruslju. Pred vlado, ekonomsko-socialnim svetom in državnim zborom je zahtevna naloga, s katero ne bi smeli odlašati. Vlada je pripravila pogajalska izhodišča, ki jih želijo nekateri sindikati predstaviti kot varčevalne ukrepe. Izhodišča so namenjena partnerjem v ekonomsko-socialnem svetu, v katerem so še delodajalci in sindikati. Vzporedno s tem je vlada pripravila predlog interventnih ukrepov, ki so nujni za rebalans proračuna. O njih je minister Andrej Vizjak dejal, da so namenjeni ohranitvi socialne države. Če bomo šli naprej po poti zadolževanja, bomo morali po njegovih besedah še resneje rezati v pravice socialno najšibkejših. Predlogi so zastavljeni zelo široko in posegajo v pravice vseh generacij po mnenju ministra na še znosen način.

Cilj pogajanj vladne strani, delodajalcev in sindikatov je sicer nov socialni sporazum, ki bo zagotovil vzdržnost javnih financ, vzporedno s tem pa potekajo usklajevanja za rebalans proračuna. Skupina, ki pripravlja izhodišča za omenjeni sporazum, se je v tem tednu sestala že trikrat. Danes pa je na vrsti sestanek ekonomsko-socialnega sveta, ki naj bi prinesel prve rezultate. Socialni dialog pa so že na samem začetku zaostrili nekateri sindikati, ki so na pogajanja prišli s stavkovnim odborom, ne pa z izdelanimi predlogi svoje strani, kakor je bilo dogovorjeno. Za medije so bili še glasnejši, saj so napovedali referendum o interventnih ukrepih, ki še niso dogovorjeni. Lahko smo slišali celo izjave iz železnega repertoarja socialističnih sindikatov: „ Ti ukrepi v ničemer ne prizadenejo lastnikov kapitala!“ Medtem ministri, ki so v medijih komaj slišni, odgovarjajo: „ ... raven plač v javnem sektorju je potrebno prilagoditi stanju, v katerem smo ..., o tem se želimo pogovarjati s sindikati. Ne gre za nespremenljiva izhodišča, treba je pogledati stanje in najti ustrezno rešitev.“ Delodajalska stran medtem ve, da se mudi, zato podpira večino vladnih predlogov, pričakuje pa tudi program ukrepov, ki bo spodbudil gospodarsko rast.

Ekonomsko-socialni svet bi po pričakovanjih še danes lahko podpisal dogovor o izhodiščih za novi socialni sporazum, potem bodo sledila usklajevanja glede besedila. Socialni partnerji imajo na mizi tudi predloge interventnih ukrepov ob rebalansu proračuna. Pri tem imajo sindikati pomembno vlogo. Vprašanje pa je, kakšen je njihov glavni cilj: padec vlade ali izhod iz krize ob ohranitvi socialne države!