Misli, preden je prepozno: berlusconizem se širi po Sloveniji!

| 18.11.2011, 14:49 Matjaž Merljak

V preteklih mesecih in še posebej v zadnjih tednih so mnogi voditelji reševali svetovno finančno in ekonomsko krizo na razne načine. Nazadnje, na novembrskem srečanju razvitih in hitro rastočih držav G-20 v francoskem mestu Cannes. Potrebno bo še veliko vztrajnosti, kreativnosti, dialoga s socialnimi partnerji in (močne) volje odločevalcev – tako politikov, gospodarstvenikov in drugih akterjev, da se bodo našle prave in pravične rešitve za sedanjo krizo.

Protesti: krik ponižanih ter znamenje krize, ki se poglablja

Gibanje ogorčenih, ki so protestirali pred newyorško borzo, je opozorilo ne samo nase, ampak tudi na pereče probleme kapitalističnega sistema. Svetovni val protestov proti nasilju finančnega kapitalizma, ki se je začel septembra na Wall streetu, se je v soboto 15. oktobra razširil po več kot 1300 mestih po svetu – tudi v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Takšne mobilizacije več deset tisoč ljudi, kakršna je bila po svetu tega dne, že dolgo nismo videli. Povečini so bile demonstracije mirne, a v nekaterih mestih je prišlo do izgredov. Najhuje je bilo Rimu, saj so spet udarili zamaskirani skrajneži (t.i. Black Blok). Prava gverilska vojna v samem mestnem jedru je povzročila za več kot 2 milijona evrov škode, 70 ljudi je bilo ranjenih, a le 12 priprtih. Na proteste se je zelo modro odzval takratni guverner italijanske centralne banke Mario Draghi, ki je sedaj postal prvi mož evropske centralne banke, z izjavo: »Mladi imajo prav, ko so ogorčeni in jezni na finančni svet. Razumem jih. Že mi starejši smo jezni zaradi krize. Si predstavljate, kako je šele z ljudmi, starimi dvajset ali trideset let.« Ta človek, ki ima solidno krščansko vzgojo, je slišal krik ogorčenih in ponižanih ljudi ter začutil stisko mladih, še posebej v Italiji. Nekaj povsem drugega je v tistem času razmišljal italijanski vitez Silvio Berlusconi, ki je reševal svojo osebno krizo in tudi politično kariero.

K reševanju svetovne krize so prispevali svoj delež tudi evropski voditelji, ki so reševali v zadnjem obdobju še posebej Grčijo. Šele po dolgotrajnih in hudih zunanjih pritiskih je končno odstopil grški premier Papandreu, čeprav je hotel najprej izvesti referendum o varčevalnih ukrepih. Zelo prefinjena in zvita poteza, ki mu ni uspela. Namesto, da bi resnično reševal krizo, se dogovoril z opozicijo, komuniciral z ljudstvom in predvsem s sindikati, si je hotel 'kupiti' še malo več časa, podaljšati agonijo in razdeliti svojo državo ter Evropo z referendumom. Iz tujine so mu dali jasno vedeti, da tako ne gre naprej. Moral je oditi.

Berlusconi: Italija, ki jo ljubim

Ob Grčiji se je v Italiji tiho razvijala prava tragikomedija, ki je dokončno eksplodirala ta mesec, poosebljal pa jo je sam italijanski predsednik vlade in vitez Silvio Berlusconi. Pod pritiski Evrope in predvsem finančnih trgov je moral odstopiti.

75-letni Berlusconi je po končanem študiju prava vstopil v svet podjetništva in bil izredno uspešen. Leta 2011 ga je znana revija Forbes uvrstila na 118. mesto najbogatejših ljudi na svetu z bogastvom vrednim 7.8 milijardo dolarjev. Šele leta 1994 je vstopil v politiko, ko je ustanovil politično stranko Naprej Italija (Forza Italia). Ta me zelo spominja na slovensko na novoustanovljeno stranko Zorana Jankovića z imenom Pozitivna Slovenija. Berlusconi je bil takoj imenovan za predsednika vlade, saj je zmagal na volitvah istega leta s komaj tri meseci delujočo stranko. Njegova vlada je padla že po 7 mesecih zaradi notranjih sporov v koaliciji s predsednikom Severne Lige. S trdim delom in uspešno medijsko kampanjo je leta 2001 postal drugič premier in kot prvi predsednik vlade po drugi svetovni vojni vodil cel – petletni – mandat. Na volitvah 2006 je bil voditelj desno sredinske koalicije, a malo mu je manjkalo, da ne bi bil spet izvoljen. Sledila je vlada italijanskega profesorja in ekonomista Romana Prodija, ki je kmalu zabredla v težave in padla, zato je na volitvah 2008 Berlusconi zmagal in spet postal premier. V vseh 17 letih političnega življenja se je Berlusconi soočal z mnogimi sodnimi procesi, bil močno kritiziran, da ni nikoli uredil predvolilne obljube, da bo prodal svojo medijsko mrežo Mediaset zaradi konflikta interesa. Iz prvega zakona ima dva otroka, a odkar ga je zapustila njegova druga žena igralka Veronica Lario, s katero ima tri otroke, ne mine teden, da ne bi mediji poročali o spolnih škandalih s ženskami – tudi z mladoletnicami.

Berlusconi je človek izrednih komunikacijskih veščin, ki si je prvi denar prislužil s prepevanjem turistom na ladjah, ko so križarili po Sredozemlju. Več desetletij je preko svojih treh privatnih televizij in državne televizije informiral, manipuliral in osvajal podzavest ter zavest ljudi. Ni področja, kjer Berlusconi ne bi vstopil, kaj uredil, da bi tudi kaj pridobil ali spremenil v svoj prid. Lahko bi na dolgo poročal o njegovem finančnem holdingu Fininvest, znani založniški hiši Mondadori, o dnevnem časopisu Il Giornale ter o njegovih povezavah, ki jih je imel v 80-ih letih preteklega stoletja z levičarjem in predsednikom vlade Craxijem, saj so mu le-te pomagale k razcvetu svojega finančnega in ekonomskega imperija. Mnogim je dal službo in delavci ter delavke so se mu zahvaljevali z volilnim glasom, a mnogi resni analitiki mu zamerijo, da je vodil Italijo kot svoje podjetje. Preko svojega nogometnega kluba Milan je osvajal nogometna srca svojih državljanov in državljank. Pomagal je Cerkvi na mnogotere načine, ko ji je dajal določene privilegije in si s tem nabiral glasove. Na ta način jo je na žalost tudi 'utišal' za (pre)dolgo obdobje, dokler ni storil že preveč v nebo vpijočih grehov in škandalov. Zelo lahko je spreminjal zakone, ker je imel večino v parlamentu. Najbolj znan primer je bil zakon o imuniteti (2003), s katerim so štirje najpomembnejši funkcionarji v državi - predsednik republike, senata, poslanske zbornice in vlade - dobili imuniteto. Na ta način si je 'kupil' za nekaj let mir sodnikov, ki ga potrpežljivo čakajo s procesi. Nobena stvar mu ni bila težka, niti pometati neapeljske ceste, da pokaže mestu in svetu (urbi et orbi), kako je uspešno odpravil problematiko smeti. Tudi tragedijo potresa v Aquili pred tremi leti je obrnil sebi v prid, ko je prestavil vrhunsko srečanje skupine G-8 s Sardinije v bližino kraja potresa. Posledice konflikta v Libiji je tudi reševal na spektakularen način, ko si je kupil nepremičnino na otoku Lampedusa in s tem reševal krizo. V vladi so govorili o bibličnem eksodusu pri reševanju manj kot štirideset tisoč prišlekov iz severne Afrike, ko sta Tunizija in Egipt sprejeli en milijon beguncev.

Od leta 2008 je preživel 51 glasovanj o zaupnici vlade v parlamentu, ker je znal spretno z obljubami, denarjem in privilegiji kupovati poslance. Do živega mu niso prišle obtožbe o korupciji, niti povezave z mafijo, niti bunga-bunga zabave, o katerih mu je govoril libijski prijatelj Gadafi. Njegova politična kariera predsednika vlade je prišla do končne postaje, ko so (do)končno spregovorili domači in predvsem tuji finančni trgi. Šele ko je spregovorila milanska borza z močnim padcem vrednosti delnic, je tudi Berlusconi razumel, da se bliža njegov konec. Uvodnik Financiala timesa (5. novembra) z naslovom »V imenu Boga in Italije pojdi!«, je bil samo uvod močnih pritiskov na njega, ki so prišli iz tujine. Znana britanska revija Economist mu je posvetila naslovnico z besedami ob koncu priljubljenih risank »That's all falks«, kar pomeni: fantje to je vse, končalo se je. Tudi ameriški Time se je od njega poslovil z naslovom »Človek za najbolj nevarno svetovno ekonomijo« (The man behind the world's most dangerous economy).

Pred nekaj dnevi je moral Silvio Berlusconi odstopiti. Še dobro, da Italijo vodi 86-letni italijanski predsednik Giorgio Napolitano, ki je enajsti predsednik Italije in prvi (bivši) komunist na tem položaju. Predsednik je podelil mandat za sestavo tehnične vlade ekonomistu Montiju, ki je bil dva mandata evropski komisar, sedaj je rektor znane italijanske univerze Bocconi v Milanu. Berlusconi, ki je odlično udejanjal nasvete Machiavellija iz knjige Vladar, še ni končal politične kariere, a bo najbrž – upam, da ne – končal tako kot njegov boter predsednik Craxi, ki se je pred procesi umaknil v tujino in umrl v tunizijskem izgnanstvu. Italijani se bodo morali še dolgo soočati z berlusconizmom, ki je novi sociološki izraz ter sinonim za vse, kar se je dogajalo ob bivšem predsedniku vlade in kako je spremenil Italijo po svoji podobi in želji. To je storil vedno z nasmehom in veliko (spolne) energije, tudi takrat ko mu je moški zalučal kipec milanske stolnice v obraz.

Slovenija na poti za Italijo?

Malo več sem napisal o situaciji v Italiji, ki je tako simptomatična za Slovenijo, ko smo vstopili v predvolilno obdobje. Je tipični študijski primer ('case study'), iz katerega se lahko marsikaj naučimo. Veliko vzporednic bi lahko potegnili o liku slovenskega Berlusconija in berlusconizmu, ki se širi po Sloveniji, a poudaril bi samo eno. Prvo soočenje na državni televiziji v četrtek 10. novembra 2011 nam je pokazalo, kako sta novinca z nekaj tedni živečimi strankami – Janković in Virant – zelo naivna in sadita 'rožice' o boljšem standardu in izhodu iz krize ter z osebnim optimizmom ustvarjata nerealno upanje v ljudeh glede trenutnega stanja in izhoda iz slovenske finančne in ekonomske situacije. Vsi vemo, kako smo odvisni od nemško-francoskega strojevodskega para, ki vodita trenutno evropsko ekonomsko in politično lokomotivo. Še dobro, da sta sedanji (Pahor) in bivši premier (Janša) v soočenju pokazala presenetljivo veliko stopnjo zrelosti in povedala, da nam bo težko, a da bo možno prebroditi sedanjo krizo.

Pripravimo se raje na zategovanje pasu, da nam bo potem lažje. Vsi vemo, da je hujšanje boleče, težko, a je koristno za zdravje. Enako velja tudi za državo. Predsednik Tűrk je zamudil izredno (zgodovinsko) priložnost, ko se ni odločil v okviru svojih pristojnosti za državotvorni korak – čeprav bi lahko – in opravil posvetovanja za imenovanje mandatarja tehnične vlade, kakor je to storil italijanski predsednik Napolitano, ki bi uredila najbolj urgentne finančne in ekonomske obveznosti doma in v odnosu do Evrope ter pripeljalo RS brez dodatnih proračunskih stroškov do rednih parlamentarnih volitev prihodnje leto. Lahko samo ugibamo ali je popustil vplivu določenih strank in omrežij v Sloveniji, ki imajo 'svojo agendo' in agonijo slovenske situacije prepustil prihodnji vladi ali je bil kakšen drug razlog. Vsaka prihodnja vlada bo imela zelo zahtevno in odgovorno nalogo, izpeljati najbolj neprijetne ukrepe v 20-letni zgodovini samostojne RS, ki bodo pa zelo pomembni za našo prihodnost in še posebej za prihodnost mlade generacije.

Zato izvolimo vlado najširšega možnega konsenza, da nam ne bodo finančni trgi doma in 'od zunaj' sporočili in pro(i)sili – kakor v Italiji in Grčiji – kaj je potrebno storiti. Upam, da bo med vsemi akterji v naši državi in različnimi skupinami v družbi – podobnim Gibanju ogorčenih – toliko modrosti in konsenza, da bi preprečili izgrede, kakor smo jih videli letos v Atenah in Rimu oziroma ponovitve protesta, kakor je bil maja 2010, ko so slovenski študentje in dijaki uničili pročelje hrama slovenske demokracije – mojega, tvojega, našega parlamenta.  

Zaključil bi s stavkom dragi poslušalec, cenjena poslušalka: misli, preden je prepozno in omejimo širjenje berluskonizma po Sloveniji s svojim glasom na volitvah!