Matej Kovač
Prestolnica kulture, ali kdo provocira osnovnošolce s seksom in nasiljem
Jože Bartolj
Ko sem prvič slišal, da se članice Nove Slovenije zavzemajo za umik neke knjige s seznama za tekmovanje iz slovenskega jezika, sem najprej pomislil, da gre nemara za pretirano reakcijo moralno občutljivih gospa. Povsem neodvisno od tega, sem na šolskem seznamu za bralno značko opazil dve knjigi Vitana Mala, čigar eno delo, ki sicer ni na seznamu, je že prej dvigovalo prah v javnosti.
Ko sem ugotovil, da ena od Malovih knjig pri bralcu odkrito spodbuja empatijo do pedofilije, sem se, končno imamo doma šolarje, začel zanimati tudi za knjige, ki so dvignile pritisk gospem iz Nove Slovenije.
Provokacija
Zase lahko rečem, da imam dober želodec, ampak tole branje. Fuj. Dobro, si rečem, za nekatere je tudi provokacija umetnost in literatura, ampak kaj mora imeti v glavi nekdo, ki se odloči da bo s tako vsebino in formo provociral trinajst in štirinajst letnike?!
Temo so med tem pograbili tudi mediji in spletni forumi. Odzivi stroke na terenu, to je učiteljev, je bil previden, a enoten. Dela so v redu, kvalitetna, stil dober (jasno, danes ni nihče v državni službi tako nor, da bi dajal negativne ocene o »umetniškem delu«) so dejali, ampak da sta deli povsem neprimerni za mladostnike ob koncu osnovne šole. Urednik založbe, ki je izdala knjigo Oči se je moralistom posmehoval in v vsem skupaj videl politizacijo »mesojedih gospa na pohodu«. A teksti so vseeno prebudili »moralno večino« in v zagovor izbire teh del za tekmovanje osnovnošolcev se je moral oglasiti tudi gospod profesor doktor Igor Saksida. Arogantni nastop profesorja na Kanalu A sem gledal tudi sam in jasno mi je bilo sporočeno, da kot starš, za razliko od »strokovnjakov«, nimam pojma o svojih otrocih. Da stroka ni povsem pobezljala, je pokazala profesorica Milena Mileva Blažić s svojim umirjenim in dobro argumentiranim nastopom.
Biznis za bedake
Da gre pri oblikovanju obveznih in priporočenih bralnih seznamov predvsem za klientelistični biznis, sem sumil odkar spremljam osvajanje bralnih značk svojih otrok, epizoda s knjigama Oči in Na zeleno vejo mi te sume le potrjujeta. A nad tem ne bom vihal nosu. Če si med seboj pomagajo gradbeniki, pa bankirji, si lahko v tej, od medsebojnih uslug usmrajeni deželi, pomagajo tudi literati in komparativisti.
Jezen sem, ker me imajo za bedaka. Ker mi pravijo, da je tekmovanje za Cankarjevo priznanje namenjeno učencem, »ki so sposobni preseči identifikacijsko branje«. A ja! Kako pa, da učiteljev in staršev na to niso prej opozorili. Sam že štirideset let uživam v branju ravno zato, ker se želim potopiti v dogajanje v knjigi, se identificirati s katerim izmed junakov, in če mi je branje neprijetno, lahko knjigo odložim. K takemu branju poskušam usmeriti svoje otroke.
Vzgoja zmagovalcev kulturnega boja
Bojim se, da se bom brez kakšnih estetskih užitkov, a iz starševske dolžnosti, sedaj malo več zanimal za mladinsko literaturo. Doslej sem neuko mislil, da je sodobna slovenska mladinska literatura Desa Muck.
Morda se demonstrativno pri nas doma ne bomo šli več bralnih značk in literarnih tekmovanj. Končno moram otroke naučiti kako biti kulturni boj. A tak »bojkot« ni čisto nedolžna zadeva. Uspeh na tekmovanju za Cankarjevo priznanje prinaša točke, ki štejejo pri vpisu na srednjo šolo.
Jaz razumem »preseganje identifikacijskega branja« kot sposobnost, da se potlači empatija in sentiment. Morda pa današnji časi res zahtevajo vzgojo takih intelektualcev, brez empatije in sentimenta – psihopate.
Več komentarjev na Casnik.si
