Buffettov davek ali obdavčenje bogatih

| 28.09.2011, 14:45 Jože Bartolj

S predlogom, ki naj bi ga poimenovali »Buffettov davek«, je Obama napovedal večjo obdavčitev bogatejših v Združenih državah. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali ima Obama resen politični načrt ali gre zgolj za politično manevriranje pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami prihodnje leto.

Mnogi namreč zmajujejo z glavo, saj menijo, da bo predlog naletel na močno opozicijo v kongresu, kjer republikanci že izrekajo (pričakovan) kategorični »ne« in zatrjujejo, da nasprotujejo kakršnemu koli dvigu davkov, tj. obdavčenju »tvorcev delovnih mest«. Obama se poslužuje taktike, ki jo v šahovski terminologiji imenujemo »vilice« (fork – multiple attack). Predsednik se gotovo dobro zaveda, da mu poteza prinaša politične glasove tako v primeru uspešne izvedbe kot negativnega razpleta, ko bo za spodletel načrt lahko okrivil kongres.

»Obdavčenje« bogatih v Svetem pismu Stare zaveze

Vendar Obama, ali Buffett, če želite, ni pogodil ničesar novega. Tretja Mojzesova knjiga nas v prvih sedmih poglavjih seznanja z različnimi predpisi o daritvah (3 Mz 1,1–7,38), ki so se razlikovale glede na to, kdo se je pregrešil: tako maziljeni duhovnik dá »v daritev za greh mladega neoporečnega junca«, Izraelova skupnost »daruje mladega junca«, knez pa »pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca«. Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, »pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico« ali »jagnje, tj. neoporečno samico«. Da se še bolj približamo realnosti današnjega časa, omenimo še peto poglavje, ki spregovori o revežih, tj. tistih, ki prej opisane daritve niso premogli. Preberemo lahko: »Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese GOSPODU kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev.« (3 Mz 5,7–10). In dalje: »Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh …« (3 Mz 5,11–13).

Koza oz. jagnje je bila predpisana daritev za povprečnega Izraelca oz. kakor pravi Pismo, za koga »izmed ljudstva dežele«. Bogatejši sloji, tj. duhovniki in knezi, so po drugi strani morali dati »neoporečnega junca« oz. »kozo, neoporečno samico« – katero žival so darovali, je bilo odvisno od imenitnosti in družbenega položaja posameznika. Posebno kategorijo predstavljajo »znižanja«, ki pričajo o tem, da je v mnogim primerih celo prvi »če …« ostajal nedosegljiva dobrina. Rabbi Abaham Ibn Ezra je desetinko škafa bele moke razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan (preživetja). Daritve, ki so teoretično zajemale celotno Izraelsko družbo, so bile potemtakem razvrščene glede na blagostanje posameznika.

In God We Trust

Čeprav je kontekst v obeh primerih popolnoma različen, gre v temelju vendarle za ujemanje logike, ki od tistega, ki premore več, tudi več zahteva. Svetopisemskemu avtorju se zdi povsem naravno, da od tistega, ki »ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov«, ne zahteva »neoporečnega kozla«. In seveda tudi obratno. Od tistega, ki premore »mladega neoporečnega junca« – ki je bogat – ne zahteva, da daruje »desetinko škafa bele moke«.

Stanje duha v ameriškem kongresu, ob Obamovi omembi Buffetovega davka nekateri govorijo celo o razrednem boju, kaže nasprotno: odkriva namreč »mladega neoporečnega junca«, tj. bogatega, ki bi (še naprej) rad daroval »desetinko škafa bele moke«. Da nekateri želijo ohraniti svoje privilegije, je sicer moč razumeti, vendar četudi znamenite besede na ameriških dolarjih zvenijo še tako banalno, bi »tvorcem delovnih mest« morale kazati (vsaj želeno) temeljno izhodišče in usmeritev ameriške, sicer laične države. Razumi, kdor more!

Več komentarjev na Casnik.si