Kdo naj vodi državo?

| 07.09.2011, 14:46 Jože Bartolj

Po vročem koncu poletja je pred vrati vroča politična jesen, saj že tako pregorelo vlado čaka ponovni stresni test. Morda bo odločilno vezanje zaupnice na novi paket imenovanja ministrov, zato je spet nekoliko več prahu okrog predčasnih volitev in oblikovanja morebitnih novih strank. Pojavljajo se želje po novih obrazih v politiki, predvsem pa izstopa ideja o rekonstrukciji levice za boljši jutri.

Mešanje političnih kart

Povsem novi obrazi na politični sceni, ki bi povlekli voz iz trenutnega položaja, so manj verjetni. Dejansko gre bolj za mešanico političnih in civilnodružbenih alternativ oz. apelov. Že precej časa se kot glavna politična alternativa omenja ljubljanski župan Zoran Janković, a je podpornik preminulega levega trojčka zavrnil namige o prestopu v strankarske vrste. Pred časom je nastala pobuda »GremoNaVolitve«, ki je nekakšna (ne)politična zmes, nato pa je meseca julija nepovezani poslanec Franc Žnidaršič ustanovil novo Demokratično stranko dela. Sledila je vest o zboru kristjanov in ljudi dobre volje, ki se bo pod naslovom Prebudimo Slovenijo zgodil septembra na Otočcu. V javnost je pred kratkim prišel tudi namig o novi levi stranki z imenom Preporod, pri kateri naj bi bili zraven nekateri znani obrazi (Igor Šoltes, Spomenka Hribar, Manca Košir, Marta Kos Marko), o novi stranki pa celo razmišljajo gospodarstveniki. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje, kako resno se lahko politične karte premešajo ali pa bo ponovno prišla v Državni zbor prepričljiva sedmerica trenutnih parlamentarnih strank in še nemara Nova Slovenija kot že preizkušena stranka, ki je, vsaj kar se tiče tega mandata, neomadeževana?

Groteskne posebnosti na sončni strani Alp

V širšem smislu se sodobno politično življenje zrcali v delovanju političnih strank, sodobno demokracijo pa dejansko povezujemo z volilno pravico in političnimi strankami, ki se potegujejo za oblast. Družbeno-politične razmere v Sloveniji potrjujejo že znani fenomen nastajanja in oblikovanja novih strank, ko vlada oz. vsa politika izgubljata legitimnost. Čeprav se uvrščamo med utrjene demokracije, je razvoj vsake, tako tudi slovenske (strankarske) politike svojevrsten. V tem trenutku, ko je zaupanje v stranke in politiko nasploh na najnižji točki do sedaj, bi težko govoril o novih strankah. Če vzamem samo za primer stranko Zares (nova politika) ali pa novo Demokratično stranko dela, je več kot očitno, da dejansko ne gre za nič novega, saj sta obe nastali »od znotraj«, torej iz obstoječe strankarsko politične scene.

Največja slovenska posebnost je nemara njena delitev na kvazi levico in kvazi desnico, ki sta v zameno za razvojni diskurz (pre)obremenjeni z ideološko prtljago. Več kot je slednjega, višja je apolitičnost v družbi. Za nameček velja še to, da niti opredeljeni pogosto ne vedo, zakaj so volili »za«, saj je bistvo v »proti«, npr. proti desnici, ki je sinonim za kolaboracijo, reakcionarnost in cerkev ter obratno proti levici, ki je sinonim za komunizem in elitizem. V bistvu smo priča groteskni preslikavi družbe v politiko, pri čemer ne mislim, da mora iti za stoodstotno preslikavo, vendar se pojavljajo sila nenavadni vzorci, kot npr. voliti levico (ki je pretežno liberalna) in misliti delavsko. Za nameček »dobimo« še delavsko stranko, saj se nam očitno skomina po razrednih etiketah in delavski »oblasti«. Vse to poigravanje z volivci pomeni, da so se v splošnem stranke preveč otresle stika s širšo družbo in se preveč podržavile, kar se je najbrž doseglo z vplivnimi mrežami in denarjem.

Le »prava roba« lahko izboljša stanje

V normativnem smislu je Slovenija z demokratičnim prehodom dosegla svoj »demokratični ideal«, v praksi pa smo priča mladostniški nezrelosti. Družbeno-politične cepitve in problemi so privedli do tega, da se politiko obravnava kot »pokvarjeno robo«. Zato toliko pobud o novih obrazih v politiki, ki naj pridejo iz gospodarstva ipd. Na videz vse lepo in prav, vendar se je potrebno izogniti posploševanju. V osnovi ni bistveno, kdo se postavi v vlogo politika, vendar je treba biti previden pri populističnih sugestijah, kot npr. da naj uspešni gospodarstveniki zamenjajo pokvarjene politike. Ker naj bi politika bila širši strankarski in družbeni proces, je bistveno, kako (in ne kdo) se ta proces izvaja.

Zaščitni znak demokratične politike bi morali biti jasni postopki in pravna država. V Sloveniji je pogosto slišan očitek na račun političnih strank, da so te elitistične, da je strankarski sistem zaprt, zato je potrebno dodati, da bi »gospodarske« stranke zasebnega kapitala potencialno predstavljale določeno tveganje za še večjo elitizacijo strank (kot npr. berlusconizacija v sosednji Italiji). Ne glede na osebni profil politikov je poguben tako popoln razkroj oz. odmiranje države kot njena pretirana krepitev na račun zlorabe družbenih podsistemov.

V medije se nekako lansira, da lahko prava roba pride samo še z rekonstrukcijo levice, saj je desnica tako nazadnjaška, da ji ne pomaga niti preoblikovanje. V času do novih volitev, kadarkoli že pač bodo, je potrebno sprostiti ideološko-strankarske ventile in dopustiti družbi, da aktivno razmišlja o prihodnosti države. Ne nazadnje se strankarsko življenje legitimira v izražanju volilne podpore. Če bo ta potrebna predčasno, bomo videli kmalu. V kolikor bi premier Pahor vezal zaupnico na imenovanje ministrov in jo dobil, potem ni nobene potrebe po umetni politični destabilizaciji in predčasnih volitvah. Kljub vsemu že doživetemu v zadnjem letu mandata naj politično odgovornost prevzamejo vse pobegle kameleonske pozicijske stranke in kakšna »glasna« opozicijska stranka, ki bi glasovale »za«. Do rednih volitev pa se lahko, čeprav je časa bolj malo, pripravijo še tretji obrazi.

Več komentarjev na Casnik.si