Kdo je zadolžil Slovenijo?

| 24.08.2011, 14:45 Jože Bartolj

Eden od očitkov vladi Janeza Janše in tudi takratnemu finančnemu ministru Andreju Bajuku je bil, da je vlada dopustila, ali celo povzročila skokovito rast celotnega dolga Slovenije do tujine. Da bi bil očitek, je še bolj dramatičen se doda, da se je taka rast zadolževanja dogajala v časih visoke konjukture oziroma gospodarske rasti.

Največji del povečanja zunanje zadolženosti odpade na skoraj trikratno povečanje zasebnega, s strani države negarantiranaga, dolga v času od 2004 do 2008. V luči visoke rasti javnega dolga v zadnjih treh letih resnost očitka postopoma bledi, a ker je še vedno v obtoku, je le potrebno opozoriti na domet politike v tržnem gospodarstvu na to kako sta nastala zasebni in javni dolg do tujine in kateri bo bolj prizadel državljana.

Vlada ima le malo možnosti da vpliva na poslovne odločitve zasebnikov

Politika (vlada) lahko vpliva na bruto zadolženost, tako da zadolži državo (poveča javni dolg ali sprejeme državne garancije za zasebno zadolževanje), ali pa da vzpostavi pogoje, ki olajšujejo oziroma otežujejo zadolževanje. Za izvršno oblast (vlado) morebitno oteževanje zadolževanja zasebnemu sektorju (prebivalstvu in podjetjem) pomeni v demokraciji politični samomor. Tudi v konjunkturi, ali celo, ko je očitno da se gospodarstvo pregreva, vlada ne more govoriti podjetjem in prebivalstvu naj manj investirajo. Še manj jim lahko predpisuje v kaj naj investirajo. Če kdo, lahko pregrevanje gospodarstva zavira monetarna oblast in nadzornik bank. Odločanje o obrestni meri je bilo s sprejemom evra izven dometa slovenske politike, zahteve za bolj zadržano poslovanje bank (na primer po višjih rezervacijah) pa bi Banka Slovenije lahko postavila. Seveda je to modrovanje generalov po bitki. Potrebno se je vživeti v okoliščine v katerih je delovalo gospodarstvi v Sloveniji po prevzemu evra. Zasebno zadolževanje so v obdobju 2004-2008 poganjali trije dejavniki: rast nepremičninskega trga, konsolidacija lastništva v velikih podjetjih in dejansko zdrava rast podjetji v konjunkturi. 

Nepremičnine, tajkuni in zdrava rast

Poceni denar in rast cen nepremičnin. V tistem času zasebnikov ni mogel nihče ustaviti, da si ne bi sposojali za svojo »štalico«, poslovodstva gradbenih podjetji, pa tudi niso želela slišati opozoril, da vsak balon, tudi nepremičninski enkrat poči. To zgodbo deli Slovenija z Irsko in Španijo, a k sreči v nekoliko manjšem obsegu.

V večjih podjetjih so bili že pred prevzemom evra oblikovani kontrolni lastniški deleži. Večji denarni tok v konjunkturi, banke, ki ponujajo poceni posojila in konec kohabitacije med tradicionalno menedžersko strukturo in politiko, ki jo je napovedala vlada Janeza Janše, so spodbudili pospešeno koncentracijo lastništva. Ob prihodu krize, je zadolževanje za konsolidacijo lastništva mnoga podjetja, ki jih pok nepremičninskega balona sicer ne bi prizadel, pahnilo v likvidnostne težave ali celo v insolventnost. V tem delu zadolževanja, se takratna vlada ne pore povsem izogniti odgovornosti, saj je imela v rokah kadrovsko politiko v državnih skladih in v nadzornih svetih nekaterih protagonistov nakupa lastniških deležev s finančnim vzvodom tako na strani podjetji kot na strani bank.

Pomemben del zasebnega zadolževanja pa odpade na zdravo rast zasebnih podjetji v konjukturi. Na primer, v letih od 2004 do 2008 se je obseg posojil tujih neposrednih investitorjev njihovim podjetjem v Sloveniji povečal iz ene miljarde na 4,5 miljarde evrov. Če k temu dodamo še zadolževanje za investicije zdravih podjetij v slovenski lasti vidimo, da je bila vlada v rast bruto zunanje zadolženosti vpletena le v manjšem obsegu, pa še to posredno.

Kaj prizadene državljana?

Negarantirani zasebni dolg se sedaj v krizi zmanjšuje. To ni najboljše znamenje za okrevanje gospodarstva. Če bi bila vlada res lahko odgovorna – zaslužna za kreditno ekspanzijo gospodarstva, bi sedanja vlada gotovo spodbudila zadolževanje podjetji in s tem večjo rast in zaposlovanje. A zadeve žal niso tako preproste.

Bančni sistem čaka še mukotrpno očiščenje. Kdo ve, kakšno opustošenje bo povzročilo vnovčevanje garancij propadlim gradbenikom za dobro izvedbo poslov. Netransparenten postopek oddaje v najem blagovnih znamk Dela revije v minulem tednu kaže tudi, da bo odprodaja tajkunskega premoženja dolgotrajna zgodba. Možno je, da manjši del negarantiranega zasebnega dolga ni ustrezno zavarovan, a to je problem davkoplačevalcev le tam kjer sta upnici državni banki, pa še to ne bi bil problem, če bi banki privatizirali.

Na drugi strani, pa se od leta 2008 soočamo s skokovito rastjo javnega dolga. Država se zadolžuje predvsem za vzdrževanje javne porabe na predkrizni ravni. Ali kot bi rekel sedanji finančni minister za »vzdrževanje standarda ljudi«. Za razliko od zasebnega dolga, ko banke presojajo kreditno sposobnost vsakega posameznega podjetja ali državljana, bo za vzdrževanje javnega dolga v prihodnje morala celotna država demonstrirati, da je sposobna vzdrževati zadolženost.

Javni dolg je že sedaj prevelik, da bi pri njegovem zmanjševanju lahko resno računali na prihodke od bodočih privatizacij. Javni dolg do tujine, ki se je od decembra 2008 do junija 2011 podvojil z 9 na 18 milijard, se bo vzdrževal ali zmanjševal samo z javnofinančnimi prihodki (davki in prispevki). Ob pičli gospodarski rasti in nesposobnosti za zmanjševanje javne porabe se davkoplačevalcem obetajo slabi časi.

 

Več komentarjev na Casnik.si