Jaka Novak
Hrček
Matjaž Merljak
Do začetka novega šolskega leta je še dober teden. Se spomnite svojih prvih šolskih dni, prvih septembrov, ki so vas vsako leto znova privabili v šolske klopi? Jaz se jih spominjam po novih zvezkih, novih barvicah, torbi ... Verjamem, da so vaši spomini drugačni. Marsikdo si danes tudi približno ne more privoščiti vsega, kar bi potreboval, kaj šele želel, zato bom kakšno rekel v smeri, ki je enaka vsem.
Vsak začetek nam ponuja nove možnosti. Daje nam nove priložnosti. Te imamo vsi. Velikokrat si želimo novih, drugih priložnosti, narediti drugačen prvi vtis od prejšnjih. Z veseljem pričakujemo, z veseljem začnemo, z veseljem nadaljujemo. Kako dolgo?
Na Svetovnem dnevu mladih je dva milijona ljudi slišalo spodbudo, naj svoje življenje gradijo na trdnem temelju. Boste rekli "logično". Na trhlih temeljih je res neumno graditi. Pa vendar je veliko mladih in starih, ki nimajo načrta. O temeljih niti sledu ... In kar mi je čudno - nimajo nikakršne potrebe po gradnji.
Veliko mladih ne ve, zakaj bi hodili v šolo. Veliko je tudi takih, ki se šolajo, pa ne vedo zakaj. Po drugi strani pa, koliko ljudi leta in leta hodi v službo, ki jim ne prinaša zadovoljstva. Delo, ki postane rutina, ubija ustvarjalnost in iskanje novih, še ne uhojenih poti. Še poznate občutek, ko stopiš v nedotaknjen sneg in v njem pustiš odtis svoje noge? Se spomnite? Ali vam je za to čisto vseeno, kot mnogim, ki živijo z načelom "zakaj bi se trudil, če ni potrebno" in "zakaj bi, če od mene tega nihče ne pričakuje"? Veliko je takšnih vprašanj. Če ne drugače, je pravi odgovor vsaj "zaradi sebe" in "ker želim doseči več, dvigniti sivo povprečje".
Na Svetovnem dnevu mladih je dva milijona ljudi slišalo spodbudo, naj se ne bojijo sveta, niti prihodnosti niti svoje šibkosti. Nekdo je pametno ugotovil: "Če misliš, da si premajhen, da bi kaj dosegel, očitno še nikoli nisi spal s komarjem v sobi." Komarja ni strah teme, ne človeka. Enostavno poskusi srečo. Če bi človeka samo mevžasto opazoval od daleč, ne bi nikoli prišel do nekaj kapljic krvi, ki jih potrebuje. Najprej se je treba odločiti, vedeti zakaj, zbrati pogum in odleteti, pa zmoliti kakšen očenaš in zdravamarijo, da nas ne potolčejo.
In z druge strani, ko dobiš udarec in trdno padeš ob tla - neprecenljivo. Takrat se ustaviš. Pomisliš in si zastaviš nekaj bistvenih vprašanj. Spoznanja v takšnih okoliščinah so bogastvo. In naslednji cilj resnično premišljen.
Na Svetovnem dnevu mladih je dva milijona ljudi pustilo 160 milijonov evrov. Največ so zaslužili gostinci in hotelirji. Pa se kdaj odmaknemo in od daleč pogledamo, kdo so naši gostinci in hotelirji v vsakdanjem življenju? Žalosten postanem, ko vidim kakšnega človeka brez glave. Brez prepričanja, brez željà ... Takšni bezljamo po svetu. Malo levo, pa spet desno in nekaj korakov nazaj. Mogoče bi bil imeniten ples, ni pa življenje, ki si ga želimo. Hrčki nekaj mesecev, v najboljšem primeru nekaj let, kolesarijo v krogu. Dokler se ne zavrtijo še zadnjič. Kolo se ustavi, vanj pa postavijo novega hrčka. Ne verjamem, da si to želimo. In pogubno je, če to počnemo v zadovoljstvo drugih.
Tone Pavček je dobro zapisal: "Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama - glavna." Izmed vseh poti, ki so nam na voljo, vsaj izberimo. Ravno pravšnjo, ravno prav široko, z ravno pravšnjim naklonom, svojo. Kako lepo bo, ko se bodo naše poti kdaj pa kdaj srečale in čeprav bo vsaka peljala v svojo smer, bodo vse vodile k cilju.
Premislimo, načrtujmo in začnimo graditi na trdnih temeljih. Če bo potrebno, vedno znova.
