dr. France Cvelbar
Ali bomo tudi Slovenci potovali skozi puščavo 40 let?
Jože Bartolj
Slovenska osamosvojitev je bila enkraten podvig in v njegov uspeh mnogi niso verjeli. Niso verjeli, da bomo sploh prišli skozi rdeče morje. In vendar smo prišli čezzenj skoraj po suhem. Skoraj brez prelivanja krvi. Uspeh je nato marsikoga zaslepil in mislili smo, da lahko pridemo do »Obljubljene dežele« kar po bližnjici. Danes vemo, da bližnjica ni najkrajša razdalja do cilja. In tudi če bi bila, bi vanjo prišli nepripravljeni.
Svetopisemski voditelj Izraelcev, Mojzes, je vedel, da priprava ni preprosta reč, zato je svoje ljudstvo pod božjim vodstvom popeljal po 40 let dolgi poti v Obljubljeno deželo. Med potjo po puščavi sta se zamenjali dve generaciji. Lahko da je taka pot namenjena tudi nam in smo zadnjih 20 let opravili morda polovico poti. Ni bila prava puščavska pot. Vodila je mimo zelenih oaz, ki so nam zakrivale puščavo. V naslednjih 20 letih nas do cilja čaka (resnična demokracija) druga polovica, ki pa bo prava puščavska pot.
Ob proslavljanju 20-letnice osamosvojitve taborimo pod goro Sinaj, potrebni duhovne prenove. Iščemo vodjo »Mojzesa«, da bi nam od tam prinesel obnovljene zapovedi, ki smo jih v preteklosti pozabili. Ker nismo pripravljeni nikogar poslušati, bomo med našimi kandidati »Mojzesa« težko našli. Vseeno pa je prav, da vemo, kaj od njega pričakujemo.
Svetopisemski Mojzes je s Sinaja prinesel dve tabli z verskimi in moralnimi zapovedmi, ki so v stoletjih postale tudi naše. Nekatere od teh kot »Ne laži«, »Ne kradi«, »Ne bodi nevoščljiv«, smo skoraj popolnoma pozabili, ali jih preziramo. Morali se jih bomo naučiti znova. Voditelja zato čaka težko delo. Poleg ostalega pa bo moral pred vse druge zapovedi postaviti zahtevo: »Ne sovraži svojega bližnjega«. Zgleda, da Mojzes med svojimi rojaki takega sovraštva ni našel tako zakoreninjenega, kot je pri nas, zato ga med desetimi zapovedmi ni naštel. Pri nas pa je sovraštvo narodno blago in naša glavna zapoved v naslednjih dvajsetih letih se bo morala glasiti: »Ne sovraži, ampak ljubi«. Ali kot je, pred več kot dva tisoč leti, grški dramatik Sofokles položil na jezik svoje junakinje Antigone: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu«.
Mojzes je ob vrnitvi, s tablama v rokah, našel svoje rojake, ko so plesali okrog zlatega teleta. V gnevu, da bi jih trdno prepričal o škodljivosti tujih bogov, je tabli vrgel ob tla in ju razbil. (Izraelci so skozi puščavo v Obljubljeno deželo ponesli novi tabli, ki ju je Mojzes prinesel ob drugi vrnitvi z gore Sinaj.) Slovenci danes z izbuljenimi očmi in premamljeni plešemo okrog zlatih telet vseh vrst, predvsem pa nesrečni in nezadovoljni pasemo nevoščljivost do sosedovega bogastva. Ob tem pozabljamo na naše duhovno bogastvo, ki mu bomo morali v naslednjih dvajsetih letih posvetiti vso skrb.
Glavni problem za našo drugo polovico poti je, najti slovenskega duhovnega in narodnega vodjo, našega »Mojzesa«. Da bi ga našli v eni osebi ni verjetno. Kar smemo upati je, da bi, kljub naši razdvojenosti, našli npr. voditeljsko skupino, ki bi nas, opremljena z moralnimi vrednotami, preko duhovne prenove popeljala v prihodnost.
Seveda je vprašanje ali je (duhovna) voditeljska skupina izbrancev sploh potrebna, saj naj bi bila prihodnost naroda v rokah politikov. Res je. Vendar naši politiki ne zmorejo duhovne prenove: levica ji nasprotuje, in to tako močno, da je tudi desnica brez moči. Kljub temu je v Sloveniji klic po duhovni prenovi z dneva v dan vse močnejši, kar daje upanje, da bo do nje v naslednjem obdobju res prišlo.
Več komentarjev na Casnik.si
