Zlo ima tokrat plave lase
Jože Bartolj
Borih petinštirideset minut je bilo potrebno, da je romantični otok Utoyo preplavilo Zlo. V čisti obliki, nedojemljivo in do skrajnosti nepravično. Seveda je treba najprej reči, da je Anders Behring Breivik, ki ga je poosebljal, v prvi vrsti in pred vsemi drugimi oznakami, norec.
Plavolasi morilec in nedolžni otroci
Nihče drug se “reševanja Evrope” pač ne bi šel z besnim pobijanjem veselih najstnic in najstnikov. In ne bi njihovim staršem, svojcem in prijateljem prizadejal neizmerno bolečino, preživelim in očividcem pa naložil breme, ki se ga ne bodo mogli otresti do konca življenja. A čeprav je brezumni atentat delo norca-posameznika in bo na nesrečne mlade žrtve svetovna javnost slejkoprej pozabila, kot se na svetu pozabi sploh vse, če parafraziram neko pariško Judinjo, ne Norveška ne svet po petku ne bosta taka kot prej.
Ne bo moč iti mimo dejstva, da se je zlo zgrnilo nad opevani otok liberalnosti in odprtosti, ki je znal svoje precejšnje bogastvo hkrati zgledno razdeliti med svoje ljudi, ne da bi moral zaradi tega državi iztrgati dušo, kot so to počeli in ponekod še počnejo totalitarni prerazdeljevalci družbenih dobrin. Ne bo moč prezreti, da ima tokratni terorist po desetih letih vsepovsod navzoče “vojne proti terorizmu” modre oči in plave lase, da se sam menda označuje za konservativnega kristjana in da je bil do leta 2007 član stranke, ki si že dolgo na vse kriplje prizadeva, da je ne bi tlačili v isti razred z Le Penom in Strachejem.
Sicer je jasno, da ob takem dejanju Breivik ne glede na vse svoje izjave nima nič skupega s pravim krščanstvom, kot nobenega terorističnega dejanja zadnjih let ni mogel zagrešiti resnično veren človek. Toda 1516 strani njegovih objavljenih nebuloz je precejšen razlog za premislek.
Eksperiment, ki se mora nadaljevati
Napeljujejo nas na vprašanje, ali ni deset let nekritičnega govorjenja o boju z mednarodnim terorizmom, v katerem je veliko ljudi izgubilo obraze, pomagalo ustvariti pošast z Utoye. Opozarjajo nas hkrati na previdnost, ko bomo naslednjič nasploh in na pamet govorili o vrednotah in tradiciji. In o tem, kako so ogrožene in potrebne (naše) obrambe. Ko je pozabljen človek, so vrednote prazen pojem, kakršno koli izročilo pa preneha biti vredno, da bi se zanj zavzemali.
Groteskna Breivikova fotografija v vojaški uniformi, ovešeni z odlikovanji, kaže še nekaj. Najbrž je zaradi dogodkov 11. septembra in vsesplošnega občutka negotovosti zaradi intenzivnih migracijskih gibanj v zadnjih desetletjih, zahodni svet bistveno preveč in prehitro stavil na brezdušno, čredno in strumno branjenje okopov, kjer so zanimanje za posameznika zamenjale etikete. Toda (predvsem) ameriško histerično priseganje na “red in varnost” ob hkratnem stigmatiziranju posameznih skupin ljudi očitno ni bilo pravi odgovor. Nemara predstavlja celo kos zmage tistih, proti katerim je bilo uperjeno. Bliže prave poti je recept norveškega premierja Stoltenberga, ki je na (morda razumljive) zahteve po podobnih prijemih, celo po ponovni uvedbi smrtne kazni, odvrnil, da je potrebno zdaj še več demokracije in več odprtosti.
Evropski in ameriški liberalni eksperiment je zelo krhek in gotovo ne bi mogel zaustaviti norega terorista, kakršen je Breivik. Kar še ni razlog, da bi se odrekli njemu in postavljanju v ospredje posamične človeške osebe, ne pa brezobličnega kolektiva. Nikoli ne bo moč reči, da smrt nedolžnih fantov in punc na norveškem otoku ni bila absurdna in nesmiselna. Ampak odstopanje od družbenega modela, kakršnega je vzorno uspela razviti ravno Norveška, bi vso tragično nesmiselnost le podčrtalo.
Več komentarjev na Casnik.si
