Bodo Soča in njene lepote kmalu preteklost?

| 02.08.2011, 23:40 Blaž Lesnik

V političnem prostoru že nekaj časa vlada poletno zatišje, medijskega pa polnijo neprijetne gospodarske novice, ki žal ne poznajo počitniškega urnika. Stavka tu, stečaj ali želja po prisilni poravnavi tam. Včasih se celo zdi, da prihajajo načrtno v času, ko je večina na dopustih (spomnimo se lanskega Preventa).

Pa tudi če ni tako: kdo pa bo na počitnicah mislil na žerjaviste?! Saj pravzaprav niti ne vemo natančno, kdo so oziroma kakšno je njihovo delo, kaj šele, da bi se ukvarjali z vzroki njihove stavke. To pač dobro vedo le tisti, ki nestrpno čakajo na svoje pošiljke v koprskem pristanišču in ki njihovo zamudo občutijo na lastnem žepu.

Večina pa v teh dneh potrpežljivo čaka v dolgih kolonah, ki se vijejo v smeri proti hrvaški meji. Gospodarska kriza se v načinu preživljanja počitniških dni pri Slovencih ne pozna. Kolone so enako dolge kot prejšnja leta, avtomobili v njih pa celo boljši, vse več je terencev, ki se po gladkem in od sonca razbeljenem asfaltu počasi pomikajo proti jugu. No, resnici na ljubo so verige pločevine tam najdaljše tudi zaradi tujcev, ki se prav tako prebijajo proti Jadranu, odstotek Slovencev, ki ljubijo hrvaško morje pa je približno enak kot prejšnja leta. Podoben je deležu tistih, ki si za svoj dopust izberejo počitniške kraje v Sloveniji. Približno 44 % Slovencev namreč uživa v lepotah naše, pregovorno lepe Slovenije, kjer lahko dopustnik vsako leto odkrije nov, še nepoznan kotiček, primeren za oddih.

Ne, ne brez skrbi. Ne bom nadaljeval s poveličevanjem slednjih in vzvišenim prstom nad tistimi, ki se odpravijo na počitnice v tujino. O okusih se pač ne gre prerekati in tudi pri izbiri počitnic je tako. Nekdo ima rad domače kraje, drugi se odpravijo v tujino (tudi hrvaška obala je lepa), tretji najraje raziskujejo kotičke svoje spalnice, pa čeprav tam odkrijejo samo prah, ki se je nabral od lanskega leta.

Sprašujem pa se, v kolikšni meri se zavedamo lepot svojega koščka zemlje, kako ga znamo spoštovati, ohranjati, predstavljati in nenazadnje tudi prodajati vsem tujim turistom, ki ga v teh dneh obiskujejo in občudujejo. Ta čudoviti stik med alpami in mediteranom, kraškim svetom ter panonskimi ravnicami je namreč vrednota, ki je ne bi smeli in je ne smemo prezreti. Marsikje se tega zavedajo, čeprav ne živimo v času, ki bi bil ravno naklonjen kakršnimkoli vrednotam v pravem pomenu besede.

Nedavno sem bral o Poletjih ob Soči, ki imajo vse, kar potrebujejo mladi za lepe, zanimive in zabavne počitnice. Že šestnajst let na in ob Soči nekaj sto mladih z Goriške, Ajdovščine in Tolmina zatrjuje, da ni treba nikamor odpotovati, ampak da imajo vse pred domačim pragom. Podobnih primerov je še veliko: od planinskih, skavtskih in drugih taborov naprej.
Zato so toliko bolj nerazumljive, če ne kar strašljive ideje, ki bi vse naravne, kulturne in duhovne danosti izmaličile ali celo uničile. Prav Soči, tej lepotici med slovenskimi in evropskimi rekami z novim predlogom energetskega zakona po najbolj črnem scenariju grozi razvrednotenje v serijo betonskih pregrad. V protestu proti zloglasnemu 565.členu, ki bi med drugim pometel tudi z varstvenim režimom, določenim z Zakonom o ohranjanju narave, so nevladne okoljske organizacije zapisale: "Soča ni nacionalna srebrnina, primerna za ceneno razvrednotenje, ampak nacionalna zlatnina in neprecenljiv dragulj, ki si ga ne morejo lastiti le koristoljubni energetski interesi."

Bo prevladal razum, kot se je to že zgodilo v sedemdesetih letih, ko so bili podobni poskusi izrabe zgornjega dela Soče zatrti zaradi močnega nasprotovanja stroke in javnosti? To je najmanj, kar bi lahko poklonili Sloveniji in sebi ob 20-letnici. Povsod, kjer so na prvem mestu pogoltnost, želja po hitrem zaslužku in razprtije, rezultatov na dolgi rok ne gre pričakovati. Žalostno je, da so pri tem na eni strani posamezniki z nenasitljivimi apetiti in na drugi skupnost, v primeru nacionalnih vrednost kar ves narod, ki potegne kratko. Prerok Jeremija pravi: „Gorje mu, kdor si zida hišo brez pravičnosti, in gornje sobe brez pravice“, pa tudi nadaljevanje je v teh časih žal še kako aktualno:“in kdor pusti svojega bližnjega garati brez plačila in mu ne da njegovega zaslužka.“ (Jer 22,13). V tem svetopisemskem svarilu je slutiti božji prst, ki na koncu ne bo naklonjen nepravičnim. A žal agresivni posegi v okolju pomenijo nepopravljivo škodo tudi za vse generacije, ki prihajajo za nami.

Če se vrnem k predlogu energetskega zakona in bistri hčeri planin: seveda imajo obnovljivi viri prednost pred drugimi in res imamo pri nas še veliko neizkoriščenega potenciala, ampak ali pri vseh strokovnih službah in celostnih presojah vplivov na okolje res ne znamo pogledati širše? Ali pa gre za slovenski sindrom odločanja, kjer so glavni akterji lobisti s svojimi ozkimi interesi. Podobne primere bi lahko iskali še marsikje, naj spomnim samo na primere uničevanja najbolj rodovitne zemlje zaradi gradnje obvoznic ali raznih logističnih centrov. In to pri komaj 36 % samooskrbnosti pri zelenjavi. Ne znamo ali nočemo postaviti lestvice prioritet?

Žal samo dejstvo, da je bil predlog energetskega zakona poslan v javno obravnavo prav med poletnim časom daje slutiti, da so pritiski kapitala zelo močni. Pa naj še kdo reče, da se poleti nič ne dogaja...