"Zlata vredno" zlato

Komentarji | 25.07.2011, 14:50 Petra Stopar

V vsaki krizi se poveča zanimanje za investiranje v »trdne kovine«, med katerimi je zlato nedvomno najmanj tvegana naložba. Kupce zlata lahko razdelimo v tri skupine. Institucionalni investitorji so banke, skladi in druge finančne institucije ter podjetja, ki kupujejo investicijsko zlato – to je zlate palice - v večjih količinah. Kupci, ki kupujejo zlato za nadaljnjo obdelavo, navadno kupujejo zlato, ki je že v obtoku in investicijsko zlato, ki ga pozneje pretopijo za svoje potrebe. Tretja skupina pa so posamezni vlagatelji. Prav pri teh se v zadnjih letih opaža izjemen porast nakupovanja investicijskega zlata.

Pri vlaganju v zlato gre predvsem za ukrep, ki naj bi ščitil prihranke pred inflacijo, kar velja za azijski svet, in pred negotovostjo zaradi krize, kar velja predvsem za Zahod. Zlato sicer velja za mrtvi kapital, saj ne prinaša obresti, je pa dejansko edina naložba, ki v času kriz ne izgublja vrednosti. In tudi v času trenutne krize ni nič drugače. Še več, cena zlata je od začetka finančne krize zrasla kar za polovico, analitiki pa trend naraščanja napovedujejo tudi za prihodnje leto. Naraščanje cene zlata izkoriščajo tudi centralne banke vodilnih držav, ki že nekaj časa povečujejo svoje zaloge zlata, ki naj bi se v zadnjih treh letih povečale kar za 900 ton.

Zlato po mnenju poznavalcev še ni v t.i. balonu, le njegova cena je močno zrasla. Naložbeni balon namreč nastane le takrat, ko cene ne odražajo več realnosti in na koncu »balon poči«. Toda razlogi za investiranje v zlato so po mnenju strokovnjakov zelo realni. Centralne banke po svetu še naprej tiskajo nov denar, vlade po svetu pa ga še vedno zapravljajo. Cena zlata pa medtem raste. Zato je v zadnjem času v medijih možno zaslediti veliko, po mnenju poznavalcev napačnih izjav o končnem poku zlatega balona. A zlati časi za imetnike zlata menda šele prihajajo.

Cena zlata torej še naprej raste, z njo pa naraščajo tudi dolgovi in cene prehrambnih izdelkov, energije in surovin. Zaupanje v papirnate valute in s tem tudi zlom cen zlata in srebra lahko povrnejo le dve stvari: občutno višje realne obrestne mere ali neke vrste nov monetarni sistem, ki bi bil vsaj delno krit z zlatom. Uresničevanje ene ali druge možnosti trenutno še ni opazno.

Zgodovina nam daje jasno sliko, da je edino zlato v preteklosti ohranjalo svojo dejansko realno vrednost. A vlagatelje zanima predvsem prihodnost, oz. odgovor na vprašanje, ali bo tudi v prihodnje zlato ohranjalo dejansko vrednost našega premoženja. Stanje na svetovnih trgih kaže, da se bo trenutni trend nadaljeval, vsaj tako napovedujejo mnogi analitiki, ki se že dolga leta ukvarjajo z borznim trgom.

Trgi po svetu so se po marcu 2009 začeli prebujati. Nekateri indeksi so danes tudi več kot 100 odstotkov višji, kot so bili tedaj. Če sodimo po teh podatkih, se stanje v gospodarstvu hitro izboljšuje, zato je zanimivo, zakaj cena zlata ne pada. Velike korporacije namreč še vedno kupujejo zlato, kljub temu, da so lahko finančne naložbe donosnejše.

Nekakšno povezavo lahko opazimo med gradbeništvom in zlatom. Gradbeništvo je bilo v precejšnji meri protiutež zlatu. Ko je gradbeništvo cvetelo, je cena zlata nihala, saj je večina vlagala v gradbene posle. Torej lahko sklepamo, da ob rasti cene zlata in povpraševanja po njem, lahko pričakujemo nadaljnje naraščanje težav v gradbeništvu.

Drugo povezavo lahko najdemo med zlatom in brezposelnostjo. Kljub krepitvi gospodarstva, na kar kažejo tudi objavljeni visoki donosi podjetij, se brezposelnost ne manjša. Še več, napovedana so dodatna odpuščanja v zasebnem sektorju, zelo blizu pa je tudi trenutek, ko bo začel odpuščati še javni sektor. Glavni val odpuščanj je torej po prepričanju poznavalcev še pred nami.

Države pa se soočajo še z eno naraščajočo težavo – to je zadolženost. Ta se v zadnjih letih ekstremno povečuje, hkrati pa nič ne kaže na to, da bi se v letošnjem letu ustavilo.

Z dokaj slabo kondicijo se na svetovnem trgu srečuje tudi bančni sektor. Za primer je dovolj zgovoren podatek, da so samo v ZDA v zadnjih dveh letih zaprli več kot 140 bank. Depoziti prebivalstva, podjetij in držav so mnogo manjši v primerjavi s preteklimi leti. Banke se še vedno soočajo s problemom likvidnosti. Nekatere so zaradi odpisov slabih posojil kapitalsko neustrezne, zato jih morajo nenehno dokapitalizirati. Šolski primer takšne prakse je prav gotovo lahko naša Nova Ljubljanska banka. Dokapitalizacija pa seveda ni dolgoročna rešitev. Trenutno mogoče le naftni derivati dajejo občutek nekakšne stabilnosti, a padanje cen naftnih derivatov bi povzročilo tudi sesutje finančnega sistema tako v ZDA kot tudi v večini evropskih držav.

Prav zaradi opisanega stanja na svetovnih trgih, strokovnjaki predlagajo vlagati v zlato. To naj bi bila trenutno najboljša rešitev za ohranjanje premoženja, inovativni projekti pa so finančna naložba za prihodnost. Zlato torej predstavlja zaščito premoženja pred kriznimi časi tako v politiki kot gospodarstvu, s čimer pa se že kar nekaj časa žal srečuje tudi Slovenija. Tako politični kot tudi gospodarski krizi pri nas namreč še ni videti konca.