Meja je mostišče
Matjaž Merljak
V teh dneh je ozračje razgreto zaradi neenotnosti našega naroda, predvsem politikov, glede sporazuma, ki naj bi rešil mejo z našo južno sosedo. Odgovornost je preložena na volivce. Zaslužni ali krivi bomo mi, potem ko bomo slišali vsa stališča in poglede. Pa bomo znali odločiti, če smo že pri medsosedskih zadevah tako razdvojeni in ne slišimo drug drugega?
25. maj je danes, dan brisače, dan afriške svobode, na nekaterih portalih je zaslediti tudi spomin na dan mladosti v nekdanji SFRJ. Tudi sam se ga še spomnim. A to je le spomin, nikakršne nostalgije nimam po njem. Ne razumen tistih, ki hlepijo po tem dnevu in nekdanjih časih. Sploh po vseh spoznanjih grozodejstev iz takratne vladavine. Mar ne pomislijo, da so bili časi strahu, nesvobode, ko je bil sosed sosedu neprijatelj. V minulih dneh sem spoznal nekaj ljudi, ki so zaradi tega strahu in nesvobode odšli na tuje in še danes živijo več sto kilometrov daleč od domačega doma. In tudi ne razumejo tistih, ki se jim toži po starih časih. Kaj je v ozadju tega? Interesi, položaj, denar?
Danes živimo v zvezi držav, ki temelji na spoštovanju, človekovih pravicah in enakopravnosti. Ne rečem, da danes ne bi potrebovali še kakšen dan mladosti. Tiste prave, pristne, čiste, ustvarjalne mladosti, mladih, ki so upanje za prihodnost.
Zadnji torek v maju je na pobudo Evropske Unije postavljen za Evropski praznik sosedov. To je pobuda za spodbujanje stikov med ljudmi in spletanje družbenih vezi. Je priložnost za srečanje sosedov, medsebojno druženje in sožitje ter priložnost, da na ta način naredimo konec anonimnosti in odmaknjenosti.
Dobrih šest let je minilo od kar smo znova stopili v krog evropskih velikih narodov in tri leta odkar smo ukinili kontrole na mejah. Te seveda ostajajo in dobro je, da so. A ne tiste v glavah. Meja je namreč iznajdba, ki pove: tu smo mi, tam ste vi, to je naše, tisto je vaše. Meja je lahko stičišče, mostišče za izmenjavo, obogatitev in odpiranje obzorja, za nova spoznanja.
Dolgo nisem dobro razumel pojma meje. Zdaj, ko živim na podeželju, je to drugače. Drugače tudi razumem, da se nekdo bori za ped zemlje, za nepomemben košček, saj mu lahko pomeni okno v svet. Ker pa se ljudje ne slišimo oz. ne slišimo drugega, njegovih potreb in želja, meje dostikrat ne družijo, ampak razdvajajo. V gorenjski prestolnici so nedavno ustanovili prvo mediacijsko središče v Sloveniji. Mediacija je eden od uspešnih, v svetu zelo uveljavljenih načinov za reševanje konfliktov. Med ljudmi ustvarja novo kulturo medčloveških odnosov, ki temelji na konstruktivni komunikaciji in poslušanju drugega. Na koncu pripelje do rešitve, ki bo zagotovila vse vpletene.
V teh dneh je dogajanje v Slovenji zelo vzburjeno zaradi meje s Hrvaško in sporazuma o arbitraži, ki naj jo reši. Po več poskusih si vsi želimo mirnega reševanja več kot polnoletnega problema. Če že pri majhni sporih, kot je med dvema sosedoma za dve zemljišči, velja, da ga ne moremo rešiti, če ne komuniciramo, najbrž ne bo šlo tudi pri tako velikem kot je zdaj navzoč. Komunikacija je temelj vsega.
Končujem z mislimi Roberta Schumana, očeta Evrope, ki je tudi kandidat za blaženega: Nismo in nikoli ne bomo zanikovalci domovine, ki pozabljajo dolžnost do nje. Toda onstran posamezne domovine čedalje razločneje priznavamo obstoj skupnega dobrega, ki je višje od nacionalnega interesa in v katerem se združujejo in spajajo posamični interesi držav.
