Nataša Ličen
Nataša Ličen je voditeljica na Radiu Ognjišče.
Kaj je uspešnost? Za vsakega od nas lahko kaj drugega. Uspešnost merimo po svojih in tudi po merilih družbe, v mlajših letih pogosto še po merilih svojih staršev, vrstnikov, zgodi se, da hlepimo po uspehu, ki ni naš in za nas sploh nima tolikšne vrednosti ali pomena. Pa vendar vztrajamo, ker prav vsak želi biti uspešen, ker je to del njegovega notranjega zadovoljstva in osnovna psihološka potreba, tako kot potreba po varnosti, hrani, sprejetosti, druženju, pripadnosti. Želimo biti uspešni pri tem, kar delamo. Kako doseči uspeh, kako ga vrednotiti, ko uspeh dosežemo, sta široki in zahtevni področji, prav zaradi individualnega pristopa in razumevanja uspešnosti.
Njen prvenec o stresu je postal uspešnica. O kugi sodobnega časa je pisala po dolgotrajni osebni izkušnji z neznanim vzrokom izčrpanosti. Bilo je težko živeti s smrtno utrujenostjo, kot se slikovito izrazi, nezmožnostjo opraviti osnovno. Njeno drugo delo pa prikaže še eno od zadreg sodobnega človeka, bojazen ali nemoč uresničevanja lastne osebnosti, svojega mnenja in izbire vrednot. Vsi potrebujemo varen prostor, v katerem lahko izrazimo svoje potrebe.
Lačni ljubezni, vrednotenja, vključenosti, hodimo naokrog. Mnogi tega ne dobijo doma, zato iščejo drugod. Pogosto se z vsem tem zagozdimo v edinem ambientu, v katerem se znajdemo, se pravi na delovnem mestu. Kaj je prijateljstvo in kaj starševstvo, smo govorili z Alenko Rebula, psihologinjo, publicistko in pesnico, v sklopu rednih sobotnih dopoldanskih oddaj.
Presenečena je bila ob klicu s povabilom na radijski pogovor. Urejena, profesionalna, v svoji nenarejeni preprostosti sprva nekoliko zadržana, a tako zelo iskrena, da se človek ob njej hitro sprosti in pogovor zlahka steče. Pogovarjali sva se kot ženi, materi, kmalu pa sta pri Martini stopili v ospredje tudi odgovornost za dobro družbe in skrb za boljši jutri.
Mnogi, ki trpijo, navzven delujejo na zelo nesimpatične načine. Kar posameznik kaže navzven, ni vse, kar on je. V skupnostih in družinah z ranjenimi odnosi prepoznamo veliko pomanjkanje dostojanstva. Tudi otroci iz takšnih družin s tem težko živijo. V vsakem smo zato dolžni prepoznati vsaj kapljico dostojanstva.