Maister pooseblja, kaj pomeni verovati v svoj narod.

Spominjamo se 23. 11. 2021, 05:56 Nataša Ličen

Pri generalu Rudolfu Maistru je problem v odnosu, ki ga imamo do njega in so ga imele nekatere oblasti, nevrednem njegove veličine in vsega, kar je storil za slovenski narod. General Rudolf Maister je ena največjih osebnosti slovenstva, slovenski general, ki se je boril za slovensko mejo in bil velik Slovenec.

»Bil sem le eden tistih, ki je pridal svoj delež, da je dobil general Maister v slovenskem prostoru mesto, ki mu pritiče«, je v pogovoru za rubriko »Zakladi naše dediščine« dejal Janez J. Švajncer.

     Postavil se je nad vse zbrane oficirje, ko ne bi bilo treba drugega, kot da eden izmed njih potegne revolver in ga ustreli, zavlekli bi ga na dvorišče in ga vrgli med smeti, nihče danes ne bi niti vedel zanj.

"Sem Mariborčan in pred veliko leti sem dobil predmete iz vojnih časov. Ugotovil sem, da je med njimi več posebnih ter začel iskati med starimi fotografijami, in našel nekaj slik vojakov, kot jih v naši zgodovini še ni bilo.

Raziskoval sem naprej in potrdilo se je, da je obstajala slovenska vojska. Zato je leta 1990 nastala knjiga. Zgodovinarji so jo sprejeli z nezaupanjem, enemu od študentov so naročili, naj v svoji diplomski nalogi preveri, če moje navedbe držijo. Kot mi je povedal sam, je vse, kar sem napisal in našel v dokumentih, točno. Šlo je za to, da smo imeli Slovenci od 29. oktobra leta 1918 svojo samostojno vojsko, s svojimi uniformami in oznakami, ki je do leta 1990 praktično niso priznavali.«

Maister je osebno priboril severno mejo, osvojil je Maribor in vse to ozemlje v zaledju, da je postalo slovensko. Maister je vse to, kar mi pomeni slovenstvo.

»Poznal sem veliko ljudi, ki so osebno delali z Maistrom, od njegovega pribočnika do ostalih njegovih borcev. Ne poznam ga samo iz literature, ampak tudi preko številnih pričevanj. Pripovedovali so mi, da so se ob njem počutili nekako majhne, bil je neverjetna osebnost kot mož, kot človek in to, da je bil pesnik, mu je verjetno omogočilo, da je lahko naredil, kar je. Namreč običajna vojaška miselnost ne dovoljuje skakati iz okvirov podrejenosti. Maister kot umetnik je lahko razglasil Maribor za slovensko mesto, isti hip zahteval imenovanje za generala ter z Avstrijci celo dosegel, da bo šla meja ob Dravi. Žal je ljubljanska vlada ta dogovor uničila, mu vedno bolj postavljala ovire, in končalo se je tako, kot se je."

Janez J. Švajncer je začel kot novinar, v času osamosvajanja je postavljal temeljne identitetne znake teritorialne obrambe in pozneje Slovenske vojske. Je veteran vojne za Slovenijo, Slovensko vojsko pa je zapustil s činom brigadirja. Po administrativni upokojitvi je na noge postavil Vojni muzej Logatec.

Njegovo vlogo so hoteli čimbolj odriniti v pozabo. Ta veljava se je žal iz začetnega navdušenja po osamosvojitvi začela spet precej manjšati. S političnega vidika je bil problem, najprej ovira social demokratom, ki so bili nemško usmerjeni, ker nacionalnega vprašanja niso priznavali in iz njih so izšli komunisti. Ni ustrezal takratni državi, bil je slovenski general, boril se je za slovensko mejo in bil je velik Slovenec. Jugoslavija tega ni potrebovala, ne prva in ne tista druga, kakor koli so poudarjali bratstvo, vladali so v Beogradu.«

»Prebral sem vse, kar je Rudolf Maister zapisal, pregledal v arhivu Pokrajinskega muzeja njegovo zapuščino. Slovenski general, ki se je boril za slovensko mejo in bil velik Slovenec. Kot Mariborčan danes ne bi govoril slovensko, če njega ne bi bilo. Nekaj najbolj groznega je slišati, če mi kateri Mariborčan reče, da če generala ne bi bilo, se ne bi soočali s tolikšno brezposelnostjo in z vsem, kar je neželjenega prinesla samostojnost.

Maister pooseblja, kaj pomeni verovati v svoj narod. To je, kot bi mi nekdo zasadil nož v srce, domoljubje je posebna tema. Veste, mi se danes pogovarjamo o Maistru kot o zgodovinski osebnosti, toda skušajmo se vrniti v prvi november leta 1918, ko je bil le navadni major in se je na sestanku upal dvigniti ter se postaviti nad vse zbrane oficirje, ko ne bi bilo treba drugega, kot da eden izmed njih potegne revolver in ga ustreli, zavlekli bi ga na dvorišče in ga vrgli med smeti, nihče danes ne bi niti vedel zanj.«