Dr. Jože Ramovš: Glavni kroglični ležaj razvoja družbe je družina ...

Za sožitje | 23.11.2021, 21:00 Nataša Ličen

Dogajanje, ki smo mu priča, kaže na neravnovesje v družbi. Nihamo iz ene skrajnosti v drugo. Vzporedno pa se ob tem vendarle odvija razvoj. Nekateri imajo pred očmi le tisto, kar govorijo mediji, ljudje na ulici, ko se zdi, da bo vsak čas konec sveta. Kataklizma, groza in strah. Spet drugi pa prepoznajo udobje, varnost, mir in številne dobrine ter pravijo, tako dobro še ni bilo. To je črno belo razumevanje sveta in družbe. Ob tako ekstremnih, skrajnih stališčih družba težko hitro napreduje. Zato si prizadevajmo za ravnotežje v vsem, v narodu, v skupnostih, v družini in v nas samih ter presegajmo slabo, črnoglednost, ki pa ni nič drugega kot nezupanje vase in v druge.

V tretjem življenjskem obdobju imamo v svoji skrinji življenja več zlatih zrn, ki jih lahko predamo naprej, naslednjemu rodu. Po petdesetih letih ta želja postaja vse močnejša. Zato se tudi vnuki s starimi starši običajno dobro razumejo.

Na mladih svet stoji. Vsaka generacija nekaj prida, rine in razvija stvari naprej.
V mladih je duh razvoja, čeprav se učijo od številnih izkušenj, ki jim jih predajo starejši. Toda, če bi le jemali znanje preteklih rodov, bi stali na mestu in se družba ne bi razvijala. Vsak razvoj in nov izum pa v družbi privedeta tudi do odklonov. Sodobno digitalno tehnologijo vse bolj uporabljamo, čeprav vemo, da instant informacije škodijo. Toda do takšnih odklonov je v preteklosti vedno prihajalo, je v oddaji Za sožitje spomnil prof. dr. Jože Ramovš.

Kaj pa pretirana uporaba digitalnega in premalo osebnega stika?
V oddaji je dr. Ramovš na to skrb ob dokazanih škodljivih posledicah, ki jo pretirana in neodgovorna raba tehnologije prinaša, po drugi strani pa je gonilo razvoja in napredka, odgovoril: »Resno jemljem strokovnjake ter njihove raziskave o digitalni demenci, ki dokazujejo, kako instant informacije poneumljajo, predvsem mlade možgane in škodijo njihovemu fiziološkemu kot kemičnemu razvoju. Vedno, karkoli se je dogajalo, vsak razvoj je vodil z enim delom v hudo patologijo in v hudo škodo. Tudi največji izumi človeštva, če vzamemo kovine, so sproti, že tisti trenutek in dolgoročno, vodili tudi v grozne stvari. Ko so z bronom in bakrom presegli železno dobo, takrat je bilo slovensko področje najbolj razvito, bili smo v špici, so začeli topiti ter kovati železo, je šlo večino tega za sulice in meče, torej za ubijanje, del pa za sekire in ostalo orodje, za izdelavo hiš, sekanje drv, prekopavanje polj ter  druga opravila. Ali izum motorja z notranjim izgorevanjem, bencinski motor. Blaginjo, v kateri živimo, imamo zaradi fosilnih goriv. Pa vendar vidimo tudi, koliko škode si delamo. Nobena stvar ni tako udarila okolja kot ravno fosilna goriva."

Jaz ali mi, med tema dvema poloma, individualnim in skupnostnim, pa je najodločilnejši vmesni člen, to je skupina, je družina.

Instant informacije poneumljajo. A so tudi velika priložnost.
Lahko naštevamo v nedogled, in tako je tudi z informacijsko, digitalno tehnologijo. Gotovo je to velik blagoslov in priložnost, primerljiva ostalim velikim izumom in revolucijam človeštva. Toda, vse to nosi s seboj tudi tragične posledice. Vse nam lahko tako korosti kot škodi, vedno plačamo določeno ceno. Treba je gledati v ravnotežju.

Zakaj je skupina srečališče in luč med posameznikom in celotno kulturo?
»Razvijali smo se tako, da sta tako industrijska revolucija, kapitalistična, kot komunistična izvedba, skupine in družine dajali na rob ter jim škodili. Znanja nikoli ne dobimo iz celote, temveč vedno preko nekega odnosa v skupini. Virtualno, ne v živo, ampak navidezno, se srečujemo tudi z avtorji preko njihovih knjižnih del, ko beremo ali s skladatelji, ko poslušamo glasbo. Ter seveda v živo, s svojim zakoncem, starši, otroki, vnuki. V vsem tem se ljudje polnimo z informacijami, z veseljem, s tolažbo, z zaupanjem, z idejami, z vsem. Od drugim iz vse kulture teče blaginja do moje zavesti, do mojega spomina, mojih zmožnosti, vedno preko določene skupine, preko dveh, treh, petih, desetih ljudi. Vedno gre preko skupine, zakaj?«

Lahko je skupnost še tako dobra, toda kadar je v njej več kot recimo dvajset ali trideset ljudi, kar je zgornja številka, so ljudje v njej anonimni, ker komunikacijski kanali ne morejo biti med vsemi enako odprti. Če pa smo trije, sva dva ali nas je pet, pa je ta komunikacija med vsemi stalno odprta in to je skupina. Skupina je tista, ki omogoča prenos vrednot iz roda v rod navzdol, iz kulturne dediščine na novi rod. Ne masa, ne skupnost, ampak skupine.« O skupini je obširnejši zapis tudi v knjigi Sožitje v družini.

Kar spomnite se, koliko osebnosti je iz vašega življenja, obrazov in z njimi povezane vsebine, ki so vas gradile? So vaši vzorniki in veliki učitelji.

Glavni kroglični ležaj, okrog katerega se vrti razvoj kulture, razvoj vere in družine, je vedno osebni razvoj med dvema, tremi, štirimi, kjer je komunikacija vedno obojestranska.

»Zadnjih dvesto let je evropska civilizacija pozabila na skupine in družine. Toda v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je mene kot študenta najbolj navduševalo in sem iz tega tudi diplomiral pred pol stoletja, so se začele skupine spet porajati. Najprej skupine za samopomoč, ne s strokovnjaki, ampak ljudje sami med seboj, ki jih je življenje zaradi alkohola pohodilo kot bi bili predpražnik, in so prvi na svetu uspevali zdraviti zasvojenost in omame.«

Advent?
» .. je priprava. Vse kar je resnega potrebuje pripravo. Advent je človeška kot Božja priprava. Ta zgodba je tako velika, da je advent pravzaprav vse življenje in je Božič kot ura vstajenja. Postni čas je za servis, advent pa je štartna priprava. Vzemimo v roke dobro knjigo, če želimo, izberimo dobro delo, ki nas bo hranilo iz dneva v dan. Jaz sem izbral knjigo Zvoneta Štrublja »Ali je Bog oče ali mati?« Bolj kot hočemo biti vsemogočni do drugih, do žene, moža, do otrok, bolj jim jemljemo svobodo in jih ustvarjamo po svoje, to pa ne gre. Bog ni takšen. Bog svobodo daje, vsem in vsemu, ustvaril nas je po podobi neskončne ljubezni in ne neskončne moči. Takšen advent nas bo pripravil na srečanje z Resnico.«