Bebavo je kriviti le ukrepe, da šola ne deluje, odnosi doma in družba sploh. Ne vem, od kod se to napaja.

Za življenje | 15.11.2021, 10:36 Nataša Ličen

Družba se spreminja. To še najbolj potrjujejo številni burni odzivi posameznih skupin, nasprotovanja, zavračanja sprememb in nezmožnost prilagajanja. Svet gre naprej, ljudje pa običajno na določeni točki obstanemo. Mladi nas tu pogosto prehitijo, prepoznajo nujnost razvoja in njihovim korakom težko sledimo. Sistem družbenega ustroja potrebuje prenovo, to se kaže tudi v šoli. O šoli prihodnosti smo se pogovarjali v oddaji Za življenje.

Želimo si ljudi, ki se ne bojijo sveta, ki jih kaj zanima.
Dr. Katarina Kompan Erzar in dr. Tomaž Erzar sta družinska terapevta in predavatelja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob sklepu oddaje se je pridružil še dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog. Pogovarjali smo se na Mednarodni dan prijaznosti. Zato smo s prijaznimi namigi pogovor sklenili, vmes pa govorili o odnosih v družini, družbi in v šoli.

  Biti prijazen je velika sposobnost. S skrbjo plašimo ljudi okrog sebe. prijaznost je najprej to, da sprostimo svoj obraz, pogledamo okrog sebe in se nasmehnemo.

Kritike in graje, pohvale pa nobene
Dr. Tomaž Erzar: »Današnje stanje epidemije je upozorilo na šibke točke in pomankljivosti marsikaterega sistema, tudi šolskega. Tempo življenja, gora informacij in hitro napredovanje, ki ga od njih pričakujemo, je zanje preveč. Stopnja frustracij se je povečala, nujno moramo najti načine, kako tempo ustaviti, saj otroci te napetosti ne prenesejo, od tod izvira njihov nemir, slaba pozornost in moteča vedenja. Če ne razumemo, kaj je v ozadju vsega tega, bodo otroci od odraslih dobivali le kritike in graje, pohvale pa nobene.«

Mladi pogosto močno prehitevajo odrasle
Dr. Katarina Kompan Erzar: »Na dvoje bi opozorila, mladi, v mislih imam študente in dijake, močno občutijo ta nori ritem življenja in zelo pogrešajo kakovostno hrano za možgane. Želijo si kakovostnega stika, razumevanja, empatije in poglobljenih pogovorov s svojimi straši. Pri nas vse razumemo črno belo. Tudi ko govorimo o šoli, soustvarjamo jo skupaj, kjer je vzpostavljeno sodelovanje, je to nekaj najlepšega, tam je več veselja do učenja, več veselja do odkrivanja, radovednosti in to si želimo, ljudi ki se ne bojijo sveta, ki se ne bojijo učenja in ki jih kaj zanima. Mladi potrebujejo odziv, pristnost in informacije posredovane na močan in poln način. Pol ure razlagamo stvari, ki bi jih lahko povedali v enem stavku. Fokus dajati le na ukrepe in se izgovarjati nanje, da ne deluje šola, ne odnosi doma, ne družba, je bebavo, ne vem, od kod se to napaja.«

Pred mladostnika ne moremo priti kot s tankom na cvetoče polje. Vse pomendramo. S svojim okorelim vedenjem in z neko lahko rešitvijo, ki je morda pomagala nam, ranimo. Ne moralizirajmo, ne bodimo brezbrižni. Skušajmo slišati in razumeti mladostnika.

Informacija mora biti podana s čustvenim stikom in podlago. Drugače se mladi izklopijo.
»Mladi ne iščejo več stika, ker jih je dogajanje na družbenih omrežjih preplavilo. Ure in ure so v tem, tu jim moramo priti nasproti, že tako, da jim sprostimo vsakodnevni ritem, jih razbremenimo, da se bodo lahko začeli znova odzivati, zdaj so namreč preplavljeni z dražljaji.«

»Mnogokrat smo opeharjeni za globino v odnosu, ki bi jo morali imeti, če bi znali voditi in usmerjati mladostnike. Če mladostnik zavrača stike, se odrasli ustavimo. Toda za tem je prošnja in klic na pomoč, je sporočilo. Ugotoviti je treba, kakšno.«
»Saj ljudje nismo zadovoljni, če stojimo na enem mestu. Zmotno je misliti, da so dobre družine, z dobro vzgojo ter dobrimi odnosi tiste, kjer ni treba »pogruntati« nič novega. Ne, dobri odnosi so tisti, kje si je treba vsak trenutek izmisliti kaj novega. To pomeni, da rastemo, da zmoremo presegati utečeno in po verski plati to pomeni, da se prepustimo Svetemu Duhu.«

Prisluhnite celotnemu pogovoru, kako premagati ustaljene vzorce in kako dati svojim otrokom, česar sami nismo dobili. Če vemo, kaj smo pogrešili, je to osnova za naprej.

13. november je Mednarodni dan prijaznosti, ki ga v Sloveniji pospešeno zaznamujemo zadnjih nekaj let, uradni nosilci so Humanitarčki, ki si želijo, da bi prijaznost preprosto postala del našega vsakdana. Mednarodni dan prijaznosti obeležujemo od leta 1998, ko je bila podpisana deklaracija o prijaznosti. Prve države, ki so ga začele obeleževati, so bile Kanada, ZDA in Singapur. Vsako leto na ta dan z deljenjem rumenih rož poudarjajo potrebo po preprostih dejanjih, s katerimi polepšamo življenje drug drugemu.