Smo izjemno lagodna družba, »komot«, hočemo se imeti dobro in nas za ostalo ne briga...

Via positiva | 26.11.2021, 08:00 Nataša Ličen

Večina ima več, kot potrebuje za zadovoljitev osnovnih potreb, pa vendarle smo kronično nezadovoljni, nepotešeni in brez volje ter radosti do življenja. Od kod ta naveličanost, upor, celo agresivno vedenje do drugačnih? Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog. Bogata in raznovrstna je njegova praksa na polju psihologije, že več kot trideset let pomaga do kakovostnejšega sobivanja in boljših odnosov, deloval je tudi kot profesor. V zadnjih letih pa večinoma deluje v gospodarstvu. Njegove bogate izkušnje so posebej v sodobnem zmedenem času zelo koristne in hvaležni smo, da si vzame nekaj časa tudi za podelitev spodbud našim poslušalcem.

Epidemija pomanjkanja v blagostanja prepolnem svetu je to, da trpimo ob polni mizi.

Pogovarjali smo se v oddaji »Za življenje.«
»Kot psiholog čutim družbeno odgovornost, da vztrajam in da vse, kar sem izkusil in se naučil, delim. Živimo v izjemno dinamičnih časih. Tehtamo med stališči, mnenji. Težava je, da zamenjujemo mnenja za argumente.«
»Včasih se tako slabo počutimo in nam je tako hudo, da nimamo zmožnosti samorefleksije, ampak se ozremo okrog sebe in ugotovimo, da je za našo nesrečo gotovo kriv ta ali oni človek, vzgoja, starši, sosed, neprijetna izkušnja v vrtcu, v šoli in tako naprej.«
Pri ljudeh nas zmotijo stvari, ki jih pri sebi nismo razčistili.
»Če se slabo počutje konča in zgolj ohranimo spomin na neprijetne izkušnje, je vse v redu. Če pa še vedno ostajamo v njih, se energija teh stisk začne kopičiti. Sprosti se lahko ali v kreativnih vedenjih, ki imajo pozitiven značaj reševanja stiske, kot so povezovanja z drugimi ljudmi, iskanja novih vedenjskih vzorcev, ki nam pomagajo kakovostno živeti, ali pa destruktivno.«

Ne pravim, da imejte skupaj probleme, ne, imejte skupaj pozitivne projekte. Kreirajte svet na takšen način, da ne boste na avtopilotu.

»Kreativnost je lahko tudi zelo destruktivna, proti sebi ali proti drugim. Proti sebi z alkoholizmom, pri mladih s samopoškodovanjem, na koncu tudi s samomorilnim vedenjem ali pa z agresivnostjo. Ne pozabimo, najbolj agresivni ljudje so bili na začetku nemočni, strti, potrti, zlomljeni ljudje. Samo iz tega procesa naslavljanja, kdo je kriv za to in s kazanjem prsta na druge, ljudje ne bodo zmogli upravljati z lastnim življenjem na konstruktiven, ljubeč način. To nezmožnost kažejo na agresiven, grd, škodljiv, grob način tako do sebe, kot do drugih.«

Smo del varnega, bogatega zahodnega sveta, pa hkrati odtujenega in prežetega s potrošništvom. Zato večino ljudi boli duša in ne zato, ker si je treba dajati v nos vatirane palčke.
»Običajno nas pri partnerju zmoti tisto, kar smo sami opustili, ali nismo opustili, s čimer se borimo. Pri ljudeh nas najbolj zmotijo stvari, ki jih pri sebi nismo razčistili. Kot psiholog razumem ozadja dogajanja, zakaj ljudje počnemo določene stvari, zanimajo me vzroki in to je moja največja strast, razumeti, zakaj in potem iskati poti rešitve. Nisem sodnik. Čustveno se ne smem vplesti. Takoj, ko se zavemo, da nas pri drugih moti to ali ono, ne glejmo z ego pozicije, kaj bi mi, kaj smo naredili in bi lahko tudi drugi, ... , to ustvarja napadalnost.«

Vlagati je treba v odnos. Epidemija pomanjkanja v blagostanja prepolnem svetu je, da trpimo ob polni mizi.

»Kaj je čustvo? Je vedno posledica. Problem je, ko čustvo ne prinaša nobene spremembe. Če so dražljaji enaki, čustvo izzveni. Zato je treba imeti skupne projekte, skupne izzive, sanje, cilje, treba se je o tem pogovarjati. Kaj je problem modernih parov, da se tako hitro odljubijo? Večini je predobro. On ima službo, ona jo ima, starši so jima dali stanovanje, imajo dva avta, gredo na dopust, kamor hočejo, imajo otroke, ti so zdravi, in živijo življenje brez izziva, nikjer se ne dokazujejo, nič niso »sfajtali« skupaj. Dosti bolj trpežna in dolgoročno uspešna partnerstva so tista, ki imajo pred seboj izzive. Ne pravim, da imejte skupaj probleme, ne, imejte skupaj pozitivne projekte. Kreirajte svet na takšen način, da ne boste na avtopilotu. Ob tem je nemogoče, da bi čustvo med dvema preživelo.«
Izziv moderne zahodne družbe. Približno trideset odstotkov ljudi v enem od obdobij svojega življenja uporablja psihofarmacevtska sredstva za to, da zjutraj sploh lahko vstanejo iz postelje in se uredijo. Vsak tretji človek v odrasli dobi.«
V kaj vlagati, da ne bo toliko nezadovoljnih, kljub temu, da ima večina več dobrin, kot jih za osnovno zadovoljevanje potreb potrebuje?
»Nihče ne ve, koliko stane zdravniški pregled? To se mi zdi čudovito. Seveda so krivice, nekateri se težko prebijajo iz meseca v mesec, pa vendar živimo v družbi blagostanja, smo med petimi odstotki najbogatejših na svetu. Imamo številne humanitarne mehanizme, poskrbijo za posameznike, ki ne zmorejo. Seveda čutimo, da ni za vse pravično razdeljeno. Pa vendarle, so tudi ti ljudje del varnega, bogatega zahodnega sveta, pa hkrati odtujenega in prežetega s potrošništvom. Zato večino ljudi boli duša in ne zato, ker si je treba dajati v nos vatirane palčke; to omenjam le kot simptom jeseni 2021.«

Zakaj prošnjo drugega razumemo kot napad na svojo integriteto in se branimo?, ker je tako težko izstopiti iz svoje cone udobja in iz zaverovanosti v svoj prav.

Adrenalin je prevara, je hormon, ki v stiski pomaga preživeti.
»Samoumevno se nam zdi, da se bo pogovor kar zgodil, da se bo intimnost kar zgodila in bodo projekti kar vzniknili, ne bodo. Ljudje smo zgubljeni, mislimo, da nam bo adrenalin, ko osvajamo drugega, pomagal. Ko se zavemo, da imamo še vse možnosti življenja z nekom, je to velika priložnost. Iščimo rešitve v partnerstvu, na-učimo se jih, gremo delat. Živeti v polnovrednem partnerstvi nju tako rpeprosto. Dokler sva lepa in se nama hkrati zdi, da bi šla ven in bi se ljubila, vse štima. Toda, od tu naprej je treba začeti delati. Ko partnerstvo začne rasti, potrebuje drugo hrano, treba je prinesti v partnerstvo nove stvari, ki polnijo in osmišljajo odnos, zato je treba imeti skupne sanje in projekte. Ne bodimo leni v partnerstvu, do družine imamo odgovornost, treba je vedeti, koliko časa nekaj počnemo. Potrebno je ravnovesje.«
Smo izjemno lagodna družba, »komot«, hočemo se imeti dobro in nas ne briga toliko za kakovost, ampak kar gre zlahka. Zakaj prošnjo drugega razumemo kot napad na svojo integriteto in se branimo?, ker je tako težko izstopiti iz svoje cone udobja in iz zaverovanosti v svoj prav. Kako bomo zrasli v zrelo osebo brez tudi kakšne zavrnitve, nerazumevanja? To nas vzgoji v trpežnosti. Tako lahko razvijemo frustracijsko toleranco.«