Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
P. dr. Robert Bahčič, Tomaž Lavrih, Viktor Konjedic in Marinka Svetina (foto: NL)
P. dr. Robert Bahčič, Tomaž Lavrih, Viktor Konjedic in Marinka Svetina | (foto: NL)

Jaslice so blagovest požrtvovalnosti in pokorščine. Brez tega urejene družbe ni.

18.11.2021, 18:00 Nataša Ličen

Začetki Društva ljubiteljev jaslic, ki je 16. novembra 2021 obeležilo dvajset let delovanja, segajo že več desetletij nazaj. Konec osemdesetih let je p. dr. Leopold Grčar z domačinom Zlatkom Petrovčičem na Brezjah že pripravljal razstave jaslic, najprej v gostilni, potem so se selile na samostanski hodnik, vse do današnjih dni, ko na Brezjah živi in deluje Muzej jaslic. V vseh teh desetletjih so se različne razstave jaslic postavljale tudi marsikod drugod po državi.

»Prelomni trenutek je bil 22. novembra leta 1991 ob veliki razstavi jaslic v prostorih Škofijske knjigarne na Mačkovi ulici v Ljubljani. Kot študent sem si jo takrat ogledal kar dvakrat, bila je zelo zanimiva, poudarjala je pomen ohranitve bogastva dediščine, dala spodbudo izdelovalcem in postavljalcem, ki se trudijo za ohranitev jaslic. Na otvoritvi je bil tudi akademik Niko Kuret, ki je spregovoril o zgodovini in prihodnosti jaslic. Tako se je začelo

Požrtvovalnost je tista, ki nam pomaga, da sprejmemo nase in nosimo, kar nam naložita poklic in stan in kar nas dočaka v vsakdanjem življenju. Jaslice nas spominjajo na to.

V »Via positivi« smo se o jaslicah in delovanju Društva pogovarjali s p. dr. Robertom Bahčičem, rektorjem in gvardijanom Frančiškanskega samostana, našega Narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, in tudi z aktualnim, novo izvoljenim predsednikom Društva ljubiteljev jaslic Slovenije.

Vpogled v znamenito knjižico Nika Kureta Delajmo jaslice
Vpogled v znamenito knjižico Nika Kureta Delajmo jaslice

»Ko sem prebiral stare številke glasila Jaslice, uspel sem zbrati vse, najtežje je bilo dobiti prvo številko, sem v njih našel kup zanimivih zgodb jasličarjev o tem, kaj jih žene in vodi k izdelavi jaslic. Danes je pomembno govoriti o življenju. In, življenje so ravno jaslice, so rojstvo, prihod Gospoda med nas. Niko Kuret je pred osemdesetimi leti v knjižici »Delajmo jaslice« zapisal: »Brez požrtvovalnosti in pokorščine urejene družbe nikoli ne bo. Požrtvovalnost je tista, ki nam pomaga, da sprejmemo nase in nosimo, kar nam naložita poklic in stan in kar nas dočaka v vsakdanjem življenju. Jaslice nas spominjajo na to. Srečna družba, ki ne pozabi teh dveh vogelnih kamnov. In, to dobimo v jaslicah. Danes lahko v tej situaciji doživljamo, kaj nam jaslice pomenijo in kaj bi morali v njih videti.«

Muzej jaslic na Brezjah
Muzej jaslic na Brezjah © muzej jaslic

Dejavna v Društvu, predvsem pri ustvarjanju glasila Jaslice je bila, skupaj z možem, danes že pokojnim Jankom Svetino, Marinka Svetina: »Mož je bil zbiratelj jaslic in ko smo se v devetdesetih letih srečali na Brezjah s p. Leopoldom, je ponudil, če bi lahko v galeriji Sončna pesem predstavili tudi naše jaslice. Ostali smo povezani in tako sva bila leta 2001 povabljena k pripravi prve številke Jaslic. Bila sva upokojena novinarja in slavista, imela sva veliko zagona in seveda čas. Sestavila sva tudi Statut Društva, prvi izvod je bil preveč literaren, v drugem poizkusu pa sva ga ob pomoči poznavalcev napisala kot je treba, v pravni in strokovni govorici. Vse ostalo pa so naredili domačini v Radovljici. Nihče od jasličarjev, ki sva jih z možem intervjuvala, ni rekel, da lahko jaslice dela kadarkoli, ampak le ob začetku jeseni in v adventu. To je čas, ko so se preselili v druga občutja.«

Srečna družba, ki ne pozabi teh dveh vogelnih kamnov. In, to dobimo v jaslicah. Danes lahko v tej situaciji doživljamo, kaj nam jaslice pomenijo in kaj bi morali v njih videti.«

Tomaž Lavrih, samouk jasličar, ki je v pogovoru spregovoril tudi o osebni izkušnji in preizkušnjah v družini. Najtežje so pomagale premostite tudi ure premišljevanja v dolgih tednih ob izdelovanju jaslic. »Z ženo sva se Društvu priključila na enem od romanj na Brezje, leto dni po ustanovitvi. Leta 2003 je bilo prvo romanje jasličarjev na Tirolsko. Vsakič so ob naših srečanjih kar puhtele ideje, kaj še bi lahko naredili. V vsem tem obdobju smo mnogi dobili že kakšen siv las, nekaterih ni več med nami, tako so ostale organizacije razstav bolj na neki združbi ljudi, ki so našli skupni jezik in so se stvari lahko odvile. Hvala Bogu. Sam najraje izrezujem iz lipovega lesa, je prijeten, mehak in topel, najraje imam figure v velikosti petnajstih centimetrov, da jih lahko držim v rokah. V otroštvu je pes zgrizel kip Jezušča iz naših jaslic, to se me je tako dotaknilo, da sem rekel, ko bom velik bom imel pa velike in lepe jaslice. Z olfa nožkom sem izrezljal prvo figuro, in niti ni bilo slabo, tako se je začelo. Naključen dogodek morda v otroštvu, ki pa je bil ključen, da sem danes predan jasličar

Muzej jaslic na Brezjah, za katerega mnogi pravijo, da je kot nova evangelizacija
Muzej jaslic na Brezjah, za katerega mnogi pravijo, da je kot nova evangelizacija © muzej jaslic

Viktor Konjedic, jasličar: »Sem med starejšimi jasličarji, nadaljujem družinsko tradicijo, saj jih je izdeloval že moj oče. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je najprej delal kopije, prve jaslice smo vlivali v vosek, potem v mavec, počasi smo prešli na keramiko. Veliko svojih jaslic sem dal v dar. Številne so bile razstavljene v tujini. Ko so me v začetkih Društva vabili k predsedovanju si nisem upal sprejeti te vloge, saj so bili to težki časi in sem se bal, ker so nas vseskozi spremljali in nas imeli na piki, dosti smo trepeli zaradi tega. Tudi med okupacijo so Nemci hoteli prepovedati to dediščino, tako smo kipce skrivali kar med pečenice, imeli smo velike tunelske peči, kjer smo jih sušili, s kipci za jaslice vred. Danes delam jaslice iz keramike. Vsako leto jih dopolnjujem in izdelujem jih v različnih velikostih. Včasih smo tudi ilovico sami obdelovali, težko je bilo, rezali smo jo s srpi, to je bilo mučno, danes s tem ni več težav, ilovico, že pripravljeno in obdelano, z raznovrstnimi stroji vred lahko uvozimo, marsikaj je na voljo.«

Tudi mojster Plečnik je izdelal kar nekaj načrtov za jaslice. Do sedaj še niso bile izdelane natančno po načrtih, do letos. Ker je Plečnik tudi sprejet v Unescov seznam in bo naslednje leto minilo 150 let od njegovega rojstva in 65 let od smrti, bomo počasi tudi s tem dobili zaokroženo celoto, kaj so slovenske jaslice.

Društvo ljubiteljev jaslic je od leta 2012 vključeno tudi v svetovno združenje jasličarjev, zadnjih nekaj let se jih je udeleževal p. Robert, kjer je udeležencem iz vsega sveta predstavil, kaj delamo v Sloveniji. Na Malti so prejeli tudi posebno nagrado, ki jo lahko vidite v Muzeju jaslic na Brezjah. Številni visoki gosti, ki si ogledajo muzej, je pripovedoval p. Robert Bahčič, rečejo: »To je nova evangelizacija.«, opisujejo, kako so spet podoživeli pristnost božičnega praznika in kako so vedno znova nagovorjeni ob Novorojenem v jaslicah.«

Skupaj z Romarskim uradom Brezje bo izšla tudi knjiga ob dvajsetletnici Društva ljubiteljev jaslic, kjer bo zbrano marsikaj iz dediščine in bo dragocen zapis življenja jaslic v Sloveniji.

Vabljeni pa tudi k ogledu kataloga jaslic, ki jih lahko dobite in naročite v knjigarni Ognjišča.



Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Via positiva , Za življenje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...