Msgr. Silvester Čuk (1.1. 1940, Lome - 7. 1. 2026, Izola ) | (foto: Revija Ognjišče)
Umrl je msgr. Silvester Čuk. Naj mu bo Gospod bogat plačnik za vse!
Cerkev na Slovenskem Tone Gorjup
Pozno sinoči je Gospod poklical k sebi duhovnika koprske škofije msgr. Silvestra Čuka, rojenega 1. januarja 1940 v kraju Lome v župniji Črni vrh nad Idrijo. Novo mašo je imel leta 1964. Po njej ga je škof poslal v Postojno. Tam je skupaj s Francem Boletom in Bojanom Ravbarjem sodeloval pri nastajanju prvih številk Franega ognjišča. Bole je o tistem času zapisal: »Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar.« Silvester Čuk je tako postal nepogrešljiva roka Boleta in del uredništva revije Ognjišče.
Silvester Čuk je ostal zvest tej reviji dobrih šestdeset let
Kot so zapisali na uredništvu, je napisal večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in druge. Predstavil je na stotine znanih slovenskih in drugih osebnosti. Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine ter sodeloval pri objavi nekaj slikanic za otroke. Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. Objavil je tudi številna izvirna literarna dela za odrasle. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
Naj mu bo Gospod bogat plačnik za vse!
Nekaj Silvestrovih spominov
Ko se je moje zdravstveno stanje leta 1966 nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.
Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.
Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki spomin na sveti krst.
Skušam biti prijatelj z vsemi svetniki, najbolj pa mi je pri srcu sveti Jožef, ker je kot varuh svete nazareške družine neposredno vključen v skrivnost odrešenja, vendar se vedno ‘drži v ozadju’. Rad ga imam tudi zato, ker je bilo tako ime našemu očetu, ki je bil po svojem blagem značaju in skromnosti podoben svetemu Jožefu. Med štirinajstimi otroki v naši družini sta bila varovanca svetega Jožefa še brat in sestra. Spodobi se, da nekaj prostora v svojem srcu ohranim za svojega krstnega zavetnika, papeža sv. Silvestra, ki je sicer v koledarju na zadnjem mestu, vendar je zelo cenjen.
Vir: revija.ognjisce.si/v-spomin/23645-v-vecnost-je-odsel-nas-urednik-silvester-cuk
