Okroglo mizo o Filipu Terčelju je povezoval Jože Možina | (foto: Jože Potrpin)
To bi bila odveza za celotno dolino...
Novice Marjana Debevec
Ob 80. obletnici umora primorskega duhovnika, narodnega buditelja in literata Filipa Terčelja sta v ponedeljek na okrogli mizi sodelovala prof. Marija Gasser, in dr. Renato Podbersič. V duhu oporoke in pooblastila lani preminulega duhovnika Bogdana Vidmarja in v želji po obnovitvi postopka za njegovo beatifikacijo sta v prostorih Muzeja VSO spregovorila o tem dolgo zamolčanem primorskem duhovniku, narodnem buditelju, pisatelju, pesniku, publicistu in svetniškem kandidatu mučencu.
Zgodovinar, raziskovalec in sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič je predstavil širši kontekst preganjanja duhovnikov in Cerkve med vojno in po njej z vidika žrtev. Povedal je, da je bilo tudi na Primorskem pobitih devet duhovnikov in dva bogoslovca.
»Predvsem pa je bil potem poskus to duhovščino držati čim bolj proč od javnega življenja, to je, jo marginalizirati. Začenši s odstranitvijo apostolskega administratorja Franca Močnika, ki so ga z žaljivkami, brcami vrgli preko meje pri Solkanu, o tem vemo veliko, je popisano pričevanje, dokumenti, storilci in tako naprej, vemo poimensko, do tega, da so razlaščali cerkveno zemljo, zapirali duhovnike, prirejali procese, najbolj znan je mogoče tolminski proces.«
V ta okvir lahko po Podbersičevih besedah uvrstimo tudi umor Filipa Terčelja.
Publicistka, raziskovalka ter avtorica več knjig prof. Marija Gasser je pojasnila, zakaj se je Terčelj konec leta 1945 znašel v Sorici ter kako so ga partizani ubili skupaj z duhovnikom Francem Krašno.
»Ljudje, ki so se tega spominjali in se tega še danes spominjajo – nekateri so še živi, stari 90, 93 let – pravijo: končno smo dočakali, da je resnica prišla na dan. In jaz želim, da se postopek svetništva Filipa Terčelja nadaljuje; mogoče tudi za Franca Krašno, ker sta bila oba mučenca.«
Prof. Marija Gasser, avtorica knjige Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja, je izrazila upanje, da bo tudi ta publikacija pripomogla k nadaljevanju postopka za Terčeljevo beatifikacijo, ki je bil zaustavljen tudi zaradi razprtij v lokalnem prostoru. Po njenih besedah bi bilo Terčeljevo priznanje svetništva odveza za celotno dolino.
Kdo je bil Filip Terčelj?
Filip Terčelj, slovenski duhovnik, pisatelj, pesnik, publicist in mučenec, se je rodil v Grivčah (Ajdovščina). Posvečen je bil leta 1917. Študiral je na socialni pedagoški fakulteti v Kölnu, metode prosvetnega dela pa v Kolpingovih prosvetnih ustanovah.
Leta 1922 je v Gorici ustanovil in bil tajnik Prosvetne zveze, duhovni vodja in katehet v slovenskem zavodu Alojzijevišče ter član vodstva GMD med letoma 1924 in 1929, ko je fašizem zatrl vsakršno kulturno delo v slovenskem jeziku.
Fašistične oblasti so ga decembra 1931 zaprle in leta 1932 je bil obsojen na pet let pregnanstva v Campobasso. Čez leto dni je bil po posredovanju cerkvenih oblasti izpuščen, ni pa smel na Goriškem opravljati nobene službe.
Zato se je umaknil v Ljubljano, bil med leti 1934 in 1945 suplent za nemščino in profesor na II. državni gimnaziji in hkrati kurat v prisilni delavnici, kjer je zbiral dijaštvo in prirejal številne predstave.
Dijakom je pomagal tudi materialno in reševal ljudi, ki so imeli težave z oblastmi. Med študijem je organiziral slovenske rudarje na Vestfalskem in ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu, na Goriškem pa prosvetna društva s tečaji in knjižnicami ter dramske in telovadne odseke.
Leta 1925 je bilo že 12.000 članov v 162 društvih. V povojnem času je v vasi pod Ratitovcem na povabilo župnika Franca Krašne zaneslo Filipa Terčelja, da bi mu pomagal upravljati župniji Sorica in Davča. Ljudje so bili pretreseni zaradi povojnega nasilja.
Duhovnika sta sočustvovala z njimi in jim obljubila, da se bosta zanje zavzela in po novoletnih praznikih posredovala pri oblasteh.
6. januarja 1946 sta se peš odpravila v Železnike, da bi od tam šla naprej z avtobusom v Ljubljano posredovat pri oblasteh zaradi gorja, ki ga je doživljalo prebivalstvo teh krajev po vojni.
Na poti sta ju zajela partijska aktivista in ter ju v Štulčevi grapi pod Davčo predala pripadnikom Knoja, ki so bili nastanjeni v bližini. Ti so ju zasliševali, mučili ter naslednji dan v Štulčevi grapi pod Sorico ustrelili in zagrebli.
Domačini so najprej našli brevir, ki jim je pokazal, kje so ju zagrebli. Kasneje so oba prekopali na davško pokopališče. Na mestu, kjer sta bila ubita, pa so postavili lep spomenik.
