V večnost je odšel oče Franc Bole

| 20.02.2020, 09:58 Alen Salihović

V žalosti sporočamo, da se je poslovil ustanovitelj Ognjišča in Radia Ognjišče oče Franc Bole.

Od ustanovitelja revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče in Karitas se bomo poslovili v  petek, 21. februarja 2020.

V petek bo ob 9.30 prepeljan v koprsko stolnico, kjer bo ob 15. uri pogrebna maša in slovo. Po maši ga bo škof z najožjimi sodelavci in sorodniki pospremil na koprsko pokopališče, kjer bo oče Franc čakal vstajenja v duhovniškem grobu ob pokopališki kapeli.

Vabljeni ste, da se od očeta urednika poslovite v petek v stolnici.

Namesto cvetja in sveč darujte za svete maše in za Karitas – za družine v stiski.

Franc Bole se je rodil 9. avgusta leta 1932 v Korítnicah pri Ilirski Bistrici. Po duhovniškem posvečenju leta 1958 je postal župnijski upravitelj v Postojni, kjer je v letu 1965 izšla prva številka župnijskega lista Farno Ognjišče, ki je pomenila začetek revije Ognjišče. Ta je v nekaj letih postala najbolj razširjen slovenski mesečnik. Pridružile so se mu tudi knjižne izdaje, ob tem pa še kasete, video kasete, zgoščenke in DVD-ji. Msgr. Bole je bil prvi direktor Slovenske Karitas, že leta 1968 je začel z organiziranimi romanji bolnikov in invalidov na Brezje. Leta 1994 je uresničil še eno svojih zamisli, začel je oddajati Radio Ognjišče. Skušal je izpeljati tudi projekt katoliške televizije, ki je sicer zaživela, a jo je kasneje prepustil drugim.

Bil je prejemnik več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Med drugim ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z nazivom monsignor. Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda. Prejel je tudi državno odlikovanje ’red za zasluge’ za prispevek pri oblikovanju odprtega in demokratičnega slovenskega medijskega prostora. Združenje novinarjev in publicistov mu je podelilo častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo. Leta 2005 je msgr. Bole prejel tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva. Nagrado podeljuje Združenje založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije.

Msgr. Bole je vedno iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi. Pisma, na katera je odgovarjal v Ognjišču, so zbrana v dve knjigi.

Nekaj "zgodovinskih" misli msgr. Franca Boleta, ki so zbrana na spletni strani Ognjišča

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča ... to je naše delo in skromen uspeh minulega leta ... Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino ... pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila ... Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE...staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost ... Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih" vernikov. (1975 - ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)