VIDEO: Zlato Ognjišče

Cerkev na Slovenskem | 17.04.2015, 19:52 Nataša Ličen

Rojstvo pisane besede se je v reviji Ognjišče začelo na velikonočno jutro, 18. aprila leta 1965, pred natanko petdesetimi leti, ko so postojnski in koprski župljani po vstajenjski maši dobili v roke ciklostilno razmnožen listič. Nihče si takrat ni predstavljal, niti upal verjeti, do kolikšnega razmaha in razvoja bo prišlo. Do danes je skupno napisanih in oblikovanih skoraj 50.000 strani, ki razvrščene na knjižno polico, od prve do najaktualnejše številke, zavzemajo kar dva metra in osem centimetrov prostora. S prvih 1.300 izvodov je naklada že po letu dni dosegla 25.000 izvodov. Tistega leta, decembra 1966, je izšla tudi prva knjiga, in se je s tem revijska dejavnost Ognjišča razširila na založništvo. Vsak začetek je negotov, s kolikšnimi težavami je bil povezan začetek revije Ognjišče, pa morda marsikdo ne ve. V oddaji Naš gost smo s pobudniki, ustanovitelji in začetniki jubilejne revije obudili nekatere spomine o življenjski poti Ognjišča.

Zakaj veruješ?

Pobudnik in ustanovitelj revije Ognjišče, predsednik Tiskovnega društva Ognjišče, legendarni oče msgr. Franc Bole, je na vprašanje, kako se ozira na uspešno, a tudi s preizkušnjami zaznamovano, pet desetletij dolgo pot, odgovoril: »Hvaležen sem Bogu, da nam je omogočil vse to, nam dal ideje in sodelavce. Nikdar si ne bi mogel predstavljati, kaj vse se bo zgodilo od tistih začetkov, ki so bili zelo negotovi, ko smo se borili za ljudi, za prostore. Ko pa danes gledam nazaj, pa me postane tudi nekoliko strah, če smo naredili vse, kar se je dalo, ali bi vendarle, in gotovo bi, kaj lahko naredili tudi bolje. Kot župnik v Postojni sem pri verouku spoznal, da imajo mladi veliko vprašanj. Toda vsem naenkrat je bilo težko razlagati, ker so mladi različni, nekateri so raztreseni, drugi bolj spremljajo. Z mladimi smo imeli veliko stikov, skupaj smo hodili v hribe, na morje. Takrat nisem bil samo župnik, mladi so me klicali kar oče Franc. Želel sem jim dati neke trdne temelje. Veliko sem premišljeval in ugotovil, kako malo poznajo vero in kako težko ugovarjajo zbadljivkam in ugovorom. Mnogi so bili zaradi vere zapostavljeni in so se iz njih norčevali, celo nekateri profesorji. Zato je bilo nujno dati jim solidno versko izobrazbo in najboljši način je bil ravno tisk. Zato smo takoj začeli tudi z objavljanjem pisem, z vprašanji mladih, na katera sem odgovarjal, kar so mladi zelo radi prebirali. Bili smo toliko zavzeti, da tudi če so bile težave, je Ognjišče vse od začetka neprekinjeno izhajalo. Pogum nam je dajalo prav zanimanje mladih za Ognjišče, komaj so čakali na nove številke. Se je zgodilo, da so pod klopjo, med poukom v šoli, brali Ognjišče. To nam je dajalo res veliko poguma in tako smo počasi ustvarili prepoznavnost Ognjišča, ki je bilo aktualno in je odgovarjalo na potrebe časa.« Pogovor je oče urednik sklenil z besedami: »Bog daj, da bi nam Bog dal razsvetljenje, da bi šli po pravi poti in bi naredili največ Zanj in za naše ljudi.«

Zaslišanja so bila tako rekoč ves čas

Msgr. dr. Bojan Ravbar, danes župnik v Strunjanu, prvi odgovorni urednik revije Ognjišče, se spominja napetih odnosov in zasliševanj s strani oblasti: »Od vsega začetka sem bil odgovorni urednik in zato so imeli pri oblasteh zame posebno oko. Politični in policijski center je bil v Kopru in zasliševanja so bila tako rekoč dan na dan. Posebej jih je motilo zbiranje mladine. Nisem se bal, gledal sem vsakogar v oči, kot na brata, in to je bil tisti ogenj, ki je potem osvajal. Z Ognjiščem se ni rodila samo revija, ampak smo želeli iz župnij napraviti živo občestvo. Takrat smo bili v kvasu koncila. Zanimala so nas gibanja, ki so v Cerkev prinašala novo pomlad. Tudi ime Ognjišče je vezano na takšno gibanje, na Fokolare ali Ognjišče.« 

Branje je moja stalna pesem, večna melodija

Msgr. Silvester Čuk, literarni urednik, lektor, prevajalec: »Ljubezen do branja sem prenesel že iz zgodnjega otroštva, veliko sem bral. Ko smo bili še otroci, nam je oče ob zimskih večerih redno bral iz življenja svetnikov. Kdor ni poslušal, je moral potem za kazen brati sam, in to pozorno branje je gotovo najboljša šola. Sem bolj človek klasičnega pisanja. Pisati je treba razumljivo, če razume otrok, potem bo vsak. Misel mora biti jasna. Zelo pritegnejo anekdote in te rad zapišem tudi v kratke življenjepise svetnikov, ki jih pišem za knjige »Svetnik za vsak dan«. 

Vse jim je bilo napoti

 

Vida Bratina je k reviji prišla na lastno pobudo kot mlada mamica treh otrok, da bi lažje prilagajala svoj delovni čas, kar ji je tudi omogočil direktor Franc Bole: »Ko sem hodila na pošto, so mi ljudje izrekli vse mogoče stvari. Cerkev, zvonik, vse, kar jim je bilo napoti, so mi poočitali. A jim nisem ostala dolžna, sem jim svoje odgovorila nazaj. Moje delo pri Ognjišču je bilo raznoliko, kar je bilo pač treba postoriti. Recimo, da je bilo tudi naše delo kaj vredno. Na začetku revije, v tistih časih, je bila res edini izvir Žive vode; skoraj ni bilo ljudi, ki je po župnijah ne bi prebrali, velikokrat je zmanjkalo izvodov. Revija je bila nekaj posebnega za Slovenijo.« 

Ognjišče je bilo darilo za ljudi

Elizabeta Nadoh, prav tako dolgoletna in vsestranska sodelavka pri reviji in založbi Ognjišče, ki je prvo službo učiteljice slovenščine izgubila zaradi križca, ki ga je imela shranjenega v podnajemniški sobici: »Pri Ognjišču sem se zaposlila v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, takrat sem začutila velik pomen, ki ga je imela in ga ima še vedno revija za ljudi. Pri delu na Ognjišču sem združevala svoje veselje do matematike in jezikov. Včasih sem tudi kaj prevedla, uredila, dolgo let pa vodila računovodstvo. Z Ognjiščem se je širila nova kultura branja. Revija je odpirala oči in želim, da bi se Ognjišče širilo naprej.« 

Kot nekakšno delo v ilegali

 

Marko Čuk, izvršni in dolgoletni tehnični urednik: »Ko sem prišel na Ognjišče, ni bilo več tistih začetnih napetosti, pa vseeno je bilo, kot bi delali v nekakšni ilegali. Občutek, kot bi prihajali od revije, ki ni bila običajna. To sem čutil skoraj na vsakem koraku. Marsikdo mi je v devetdesetih letih dejal, saj ne boš dobil intervjuja z glasbeniki, športniki, toda slabih izkušenj nisem imel, da bi recimo kdo od njih odklonil pogovor. Res pa je, da marsikdo revije ni poznal. Tudi nikoli nikogar nisem spraševal, si veren ali nisi, sem pa med pogovorom o njih marsikaj odkril. Na začetku sem se, tudi kot tehnični urednik, moral marsičesa naučiti povsem na novo. Problemov je bilo vedno dovolj, a smo vse rešili.« 

Smo v službi ljudi

 

Božo Rustja, odgovorni urednik revije Ognjišče in urednik knjižnega programa: »Prve koristi od Ognjišča sem dobil kot otrok, ko sem pri razvažanju revije po župniji dobil v zameno bombone ali čokolado in to mi je kot sladkosnedemu zelo ustrezalo, ha, ha. Ko sem na povabilo očeta Franca prišel v uredništvo Ognjišča, sem imel svojo vizijo, vendar se sprva nisem razumel na tisk. Učil sem se sproti. Vmes sem šel na študij v Rim in se po treh letih študija vrnil z dragocenim znanjem, ki sem ga dopolnil s predhodnimi izkušnjami. Prav vpijal sem znanje. Moje veliko veselje je obiskovanje knjigarn. Tudi med obiskom Londona sem vstopil v veliko knjigarno, založeno s knjigami z vsega sveta, kjer sem našel knjigo zgodb. In takrat sem spoznal, to je to. To želim delati.« 

Morda imamo res manj časa za branje, toda duhovne vsebine še vedno iščemo

 

Miha Turk, direktor založbe Ognjišče. »Naša naloga je, da iščemo vsebine in z njimi iščemo srca ljudi. Naša naloga je oznanjanje evangelija. Trudimo se in iščemo nove poti. Tisk ni bistven, bistveno je sporočilo, ki ga prinašamo med ljudi. Zato ni čudno, če v naših knjigarnah nekdo kupi majico z verskim znakom ali skodelico, ki ga spomni na molitev, ki je zapisana na njej. Kakšna bo prihodnost, je težko reči. Stvari se zelo hitro spreminjajo. Vemo le, da naši ljudje še vedno radi berejo in radi posegajo po knjigah, zato smo jim res zelo hvaležni in smo ponosni nanje. Duhovne vsebine nas spremljajo in nam pomagajo v življenju.«

Vsebinsko bogata, za oko privlačna in tako potrebna duhovna hrana je revija Ognjišče in ob njej tudi številna knjižna dela, ki izidejo pri založbi Ognjišče

Naj Ognjišče ostane vitalno, glas vere in resnice, kažipot pravih smeri tudi številnim prihodnjim generacijam. Čestitke ob petdesetletnici revije Ognjišče vsem, ki so kakorkoli prispevali k nastanku in razvoju za slovenski narod prepotrebne revije. Bralo jo je rekordno število bralcev. Berimo jo, danes in vedno.

 

 

Prisluhnite oddaji Naš gost v našem spletnem arhivu!