Papež Leon: »Potrebujemo revolucijo ljubezni«

13. 07. 2025, 13:57 Tanja Dominko

Papež Leon 14. je dopoldne v župnijski cerkvi v Castel Gandolfu daroval sveto mašo. Naslonil se je na današnji evangelij in priliko o usmiljenem Samarijanu in nas spodbudil, naj tudi mi posnemamo Jezusa.

Papež Leon 14. je dejal, da v Lukovem evangeliju »slišimo eno najlepših in najganljivejših Jezusovih prilik«, priliko, za katero je priznal, da »nas nenehno izziva, da razmislimo o lastnem življenju«, »vznemirja našo spečo ali raztreseno vest« in »nas opozarja na tveganje samozadovoljne vere, ki je zadovoljna z zunanjim spoštovanjem, a ni sposobna čutiti in delovati z enakim usmiljenim sočutjem kot Bog«.

Prilika, je dejal papež Leon, v resnici govori o sočutju in vernikom sporoča: »Pomembno je, kako gledamo na druge.«
»V pogledu je lahko razlika, ker izraža to, kar je v srcu. Lahko vidi in gre mimo ali pa vidi in začuti sočutje. Obstaja zunanji, raztresen in prenagljen način gledanja, način gledanja, ki se pretvarja, da ne vidi, torej ne da bi se pustil dotakniti se in ne da bi ga situacija izzvala. In obstaja način gledanja z očmi srca, z globljim pogledom, z empatijo, ki nam omogoča, da vstopimo v situacijo drugega, nas naredi notranje udeležene, se nas dotakne, nas pretrese, postavi vprašanje o našem življenju in naši odgovornosti.«

Kakor mož v evangeliju, ki se je iz Jeruzalema spustil v Jeriho, se je tudi človeštvo spustilo v brezno smrti in se mora še danes pogosto spopadati s temo zla, s trpljenjem, z revščino, z absurdnostjo smrti, je dejal papež. A Bog nam je v usmiljenem Samarijanu prišel ozdravit naše rane. Zato ta prilika izziva vse nas, ker terja, da se kot njegovi učenci preobrazimo in delimo njegove občutke, da bi imeli »srce, ki je ganjeno; pogled, ki vidi in ne gre mimo; dve roki, ki pomagata in blažita rane; močna ramena, ki nosita tistega v stiski.«

Ozdravljeni in ljubljeni od Kristusa, tudi mi postanemo znamenja njegove ljubezni in sočutja v svetu. »Bratje in sestre, danes potrebujemo to revolucijo ljubezni,« je dejal sveti oče in se naslonil tudi na besede papeža Benedikta.
»Samarijan, je zapisal Benedikt 16., »ne sprašuje, kako daleč segajo njegove dolžnosti solidarnosti, niti katere zasluge so potrebne za večno življenje. Zgodi se nekaj drugega: zaboli ga v dno srca [...]. Če bi bilo vprašanje: 'Ali je Samarijan tudi moj bližnji?', bi bil v dani situaciji odgovor precej jasen 'ne'. Toda glejte, Jezus vprašanje obrne na glavo.«

Samarijan postane bližnji in mi pokaže, da se moram, začenši od znotraj, naučiti biti bližnji. Moram postati oseba, ki ljubi, oseba, katere srce je odprto za potrebe drugih, da me zaradi njih zaboli v srce. »To nas zbliža drug z drugim, ustvarja resnično bratstvo, ruši zidove in ograje. In končno, ljubezen si napravi prostor, postaja močnejša od zla in smrti,« je pri današnji maši v cerkvi v poletni rezidenci še dejal papež Leon 14.

Zbrane na trgu pred apostolsko palačo pa je nagovoril tudi po opoldanski molitvi Angelovega čaščenja.