dr. Janez Dolinar | (foto: Rok Mihevc)
Dr. Janez Dolinar po referendumu: Samomor ni medicina
Slovenija Alen Salihović Uredništvo Radia Ognjišče
Na večer referendumskega štetja o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bila v studiu Radia Ognjišče precejšnja napetost. Delni izidi so najprej kazali tesen rezultat in predvsem prenizko volilno udeležbo, ki bi lahko pomenila, da bo zakon obveljal, čeprav bi večina udeleženih glasovala proti. Voditelja Tanja Dominko in Alen Salihović sta govorila o zmagi »kulture smrti« nad kulturo življenja, o razočaranju nad politično kulturo in o občutku, da je država zdrsnila na novo dno. Vse dokler se številka ni začela počasi nagibati v prid nasprotnikom zakona in se ni približala ključnemu pragu 340 tisoč glasov proti.
V studiu se je pridružil predsednik Združenja katoliških zdravnikov Slovenije, anesteziolog dr. Janez Dolinar. Že v prvem odzivu je rezultate označil za pirovo zmago: ljudje so jasno pokazali, da zakon nima široke podpore, a skoraj polovica glasov »za« ga navdaja z zaskrbljenostjo. Po njegovem mnenju bi tema, kot je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, sploh ne smela biti predmet referenduma. Gre za področje, ki že leta globoko deli slovensko družbo na dva skoraj enako velika tabora in je hkrati izjemno občutljivo na etični, pravni in strokovni ravni. Tak zakon bi moral biti po njegovem že v izhodišču ocenjen kot neprimeren, ne pa postavljen na pleča ljudi v obliki referendumske odločitve.
Dolinar je jasno opozoril, da je bila stroka pri pripravi zakona v veliki meri izključena
Še več – medtem ko so zagovorniki zakona ponavljali, da je pri nastajanju zakonskega predloga sodelovala stroka, zdravniki na terenu vedo, da to preprosto ne drži. Velika večina zdravnikov je proti takšni zakonodaji, čeprav so mnogi pripravljeni na resen pogovor o tem, kako poskrbeti za človeka ob koncu življenja. To, kar je bilo ponujeno, pa ni bila boljša skrb za umirajoče, temveč možnost samomora s pomočjo zdravnika, prek katerega se na široko odpirajo vrata tudi evtanaziji, je dejal.
Ena od ključnih kritik dr. Dolinarja leti na vlogo zdravnika, kot jo je predvideval zakon. Po predlogu bi bil zdravnik udeležen v postopku od prvega trenutka do smrti bolnika: družinski zdravnik bi sprejel željo, začel postopek, bolnika seznanil z možnostmi, nato bi vstopil psihiatrični pregled, komisija, v kateri bi bili dvojno zastopani družboslovci, in na koncu ponovno zdravnik, ki bi moral zagotoviti zdravila, recepturo, urejati odnose z lekarno, organizirati prostor ter biti fizično prisoten pri dejanju – pa naj gre za zaužitje ali injiciranje smrtonosne substance. Dolinar je opozoril, da je ravno ta model v mednarodnem prostoru unikum: v nobeni od držav, kjer poznajo pomoč pri samomoru ali evtanazijo, zdravnik ni tako tesno zavezan postopku v vseh fazah.
Še posebej sporno se mu zdi določilo, po katerem lahko zdravnik ali medicinska sestra »dokonča postopek«, če bi prišlo do zapleta, pri čemer za to ne bi nosila kazenske odgovornosti. Po njegovem to pomeni odprta vrata zlorabam, hitrim rešitvam ob socialnih ali ekonomskih pritiskih in tudi željam svojcev, ki si morda bolnika »ne morejo več privoščiti«. Vse to je v popolnem nasprotju z zdravniško etiko, ki temelji na načelu »ne škoduj«.
Posebno ostro je kritiziral tudi določbo, da naj bi zdravnik o pravem vzroku smrti molčal oziroma ga prikril
Misel, da zakon dobesedno zahteva, da zdravnik na smrtni list ne zapiše resnice, ga je globoko pretresla. Prikrivanje vzroka smrti onemogoča realno statistiko in onemogoči družbi, da bi sploh videla razsežnost pojava. Zato se po njegovem odpre širok prostor za manipulacijo z javnim mnenjem: navzven bi kazalo, da gre le za majhno število primerov, dejanska slika pa bi bila lahko povsem drugačna.
Dolinar vztraja, da je v ozadju vsega tudi nevarna iluzija, ki jo goji sodobna družba: da je mogoče trpljenje preprosto »odpraviti« s smrtjo. V resnici pa sodobna medicina, še posebej palijativna, omogoča, da omilimo praktično vse telesne simptome in bolečine. Ob tem je ključna bližina svojcev in možnost sprave – z Bogom, s seboj in z bližnjimi. Po njegovem je najlepša možna smrt tista, ki se zgodi v krogu domačih, ob podpori palijativne ekipe, z lajšanjem bolečin in s prisotnostjo tistih, ki bolnika spremljajo do zadnjega trenutka.
Trenutno je paliativna oskrba v Sloveniji razvita le delno
Dolinar ocenjuje, da sistem dosega približno petino potreb, ostali pa ostajajo brez ustrezne podpore – zato se včasih zdi, kot da je edina »rešitev« hitro končanje življenja. A kot je spomnil, dobra palijativna oskrba ne prinaša le človeškega, ampak tudi sistemskega in finančnega prihranka: bistveno manj obremenjuje urgence in specialistične ambulante, zmanjša število nepotrebnih hospitalizacij in ljudem omogoča, da ostanejo doma. Zelo kritičen je bil do argumenta, da zakon prinaša prihranke v zdravstvu. Če kdo išče prihranke na račun življenja bolnikov, je to po njegovem etično popolnoma nesprejemljivo.
Pri razlagi ugovora vesti je opozoril na izkušnje iz tujine. Ugovor vesti je sicer zapisan v zakonu, a ko začne večje število zdravnikov odrekat sodelovanje, se zakonodajalec hitro sprašuje, kako bi institut omejil. V Španiji se po njegovih besedah že razmišlja v tej smeri. Tudi pri nas so nekateri zagovorniki zakona v razpravah ugovarjali, da je ugovor vesti praktično nepotreben. Dolinar zato realno pričakuje, da bi bila svoboda zdravnikov, da zavrnejo sodelovanje, v praksi vedno bolj ogrožena – posebej v javnem sistemu, kjer je vse vezano na pogodbe in organizacijo dela.
Kot pozitiven zgled je izpostavil Avstrijo
Tam zdravniki in medicinske sestre niso neposredno vključeni v izvedbo postopka, več kot 90 odstotkov tistih, ki prejmejo zdravila za pomoč pri samomoru, pa jih nikoli ne uporabijo – očitno se premislijo, morda že sama možnost prinese nekakšen občutek nadzora, ki ga potem ne uveljavijo. Poleg tega imajo ustanove, ki postopku nasprotujejo, pravico, da ga v svojih prostorih ne izvajajo; zakon jim daje jasno zaščito. V Sloveniji so ravno katoliški domovi za ostarele že pred referendumom opozorili, da v svojih ustanovah takega postopka ne bodo dovolili, čeprav jim zakon takšne svobode ni zagotavljal.
Dr. Dolinar je večkrat poudaril ustavnopravno razsežnost
Skliceval se je na 17. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Po njegovem mnenju zakon to varovano vrednoto povozi »po celi črti«. Brez spremembe ustave tak zakon ne bi smel nikoli veljati, zato upa, da bo ustavno sodišče, če bo prišlo do presoje, odgovorilo jasno in odločno.
Ob koncu se je dotaknil še širšega družbenega konteksta. Slovenija je žal v samem svetovnem vrhu po številu samomorov, kar bi moralo biti eden naših največjih zdravstvenih in socialnih alarmov. Namesto da bi okrepili programe preprečevanja samomora, psihološko pomoč mladim in odraslim ter socialne mreže, smo se znašli v razpravi, kako samomor uzakoniti kot »pravico«. Po njegovem je to pogubno sporočilo mladim: če ne gre več, če je pretežko, se lahko preprosto vdaš.
Kako naprej?
Dr. Janez Dolinar je v zaključku poudaril, da je referendum, ne glede na vse napetosti, prinesel vsaj eno dobro stvar: družba je začela veliko bolj odkrito govoriti o palijativni oskrbi, dostopnosti zdravstva in o tem, kako spremljati človeka ob koncu življenja. Zato je njegova želja jasna: da to leto, ko po zakonu o istem vprašanju ni mogoče znova razpisati referenduma, politika in stroka izkoristita za resen razmislek. Najprej moramo zagotoviti dostopno in dostojno zdravstveno oskrbo za vse, razviti palijativno medicina in okrepiti programe preprečevanja samomora. Ko bodo te naloge opravljene, bo po njegovem mnenju vprašanje zakonov o smrti izgubilo svojo privlačnost, saj bo družba končno razumela, da prava rešitev ni v hitrem končanju življenja, ampak v tem, da človeku pomagamo živeti – do zadnjega diha.
