Kardinal Nemet, ki je prvi večerjal s papežem Leonom za Ognjišče: Ni vprašanje, kateri potni list imaš, ampak kako veruješ v Boga

Cerkev na Slovenskem | 01.07.2025, 12:18 Božo Rustja Alen Salihović

Ob robu Foruma za mir, ki je potekal v Kopru 14. junija z naslovom Skupne vrednote življenja za mir, se je urednik Ognjišča mag. Božo Rustja pogovarjal s kardinalom Ladislavom Nemetom, beograjskim nadškofom. »Njegova zanimiva življenjska pot, nekatere teme foruma, predvsem pa njegova nedavna, skoraj sveža udeležba na konklavu so teme za pogovor, ki so se kar same ponujale. Seveda smo začeli z najzanimivejšo, njegovo, kot kaže, kar dejavno udeležbo pri volitvah novega papeža,« je v uvodu v intervju, ki je objavljen v julijski števili Revije Ognjišče zapisal mag. Rustja, ki nam je dovoli da pogovor poobjavimo tudi na naši spletni strani.

V začetku letošnjega maja ste se udeležili konklava. Ko so kardinala grkokatoliške cerkve v Avstraliji vprašali o razliki med filmom o konklavu in resničnim konklavom, je začel s pomembno razliko, da se v resničnem konklavu moli, v filmu pa ne.

To je gotovo res in to je zelo pomembna stvar. Pred vsakim srečanjem, pred vsakim pogovorom je bila molitev. Podobno ob koncu srečanja. Vsak dan smo imeli skupaj mašo. Imeli smo devet maš za pokojnega papeža. Vsakokrat jo je vodil eden od kardinalov. Srečevali smo se že pred konklavom, saj smo bili praktično vsi že tam. Pa še ena razlika je s filmom Konklave, ki sem si ga tudi jaz ogledal. Ni bilo takih pogovorov kot v filmu, kjer so se obtoževali med seboj. Pa tudi iskanja informacij tam ni bilo. Ko smo šli v konklave, smo to vse že uredili. Hvala Bogu, da je bilo dogajanje v konklavu delo Svetega Duha. Mogli smo mirno skupaj najti rešitev.
 
In hitro.

Da. Tudi hitro. To pomeni, da smo se pripravili, da smo vedeli, kakšnega papeža naj izberemo in našli smo tako osebo.
 
Torej lahko rečemo, da vi niste »strateško, geografsko« izbirali v smislu: Najprej je bil papež z Vzhoda (Janez Pavel), potem Nemec, nato Južnoameričan, sedaj naj bo iz Severne Amerike … Nekateri so spraševali: Zakaj pa ni iz Afrike ali Azije … Torej ni bila odločilna celina?

Prav tako so nekateri novinarji spraševali, zakaj smo izbrali Američana. V konklavu ne izbiramo Američana ali Neameričana. Ne, izbiramo profil človeka, ki po našem mišljenju najbolj ustreza nalogam, ki jih Bog pričakuje od Cerkve v tem času. To ni politika, ni kariera, to je poslanstvo, je služenje v tem svetu! Jezus je prišel na svet, ker ga je poslal Oče. On je poslal svoje učence in pošilja sedaj Cerkev in mi samo nadaljujemo to poslanstvo. Zato ni vprašanje, kateri potni list imaš, kateri jezik govoriš, ampak kako veruješ v Boga in kaj mislimo, da ti moreš narediti.

 
Vi ste dejali, da bi kardinale odvezali molčečnosti glede nekaterih stvari v konklavu?

To je bilo v pogovoru za madžarsko tiskovno agencijo in izjavo so nato prevedli v druge jezike. Na koncu sem dobil članek iz Nemčije. V njem je pisalo, da kardinal Nemet predlaga, da se ukine molčečnost glede konklava. To pa ne drži. Bil sem za to, da se ukine molčečnost glede nekaterih stvari v konklavu. Zdi se mi, da je pomembno, kakšno podporo je dobil novi papež. Konklava se je udeležilo sto triintrideset kardinalov. Najmanj osemindevetdeset kardinalov mora glasovati, da je papež izvoljen. Predlagal sem, da bi objavili, koliko glasov je dobil. Govorim teoretično: če bi kandidat dobil petindevetdeset glasov, to pomeni, da je bil komaj izvoljen, če bi jih pa dobil sto trideset, potem je zanj res večina. Papež ve, koliko glasov je dobil in ve, koliko podpore ima njegovo videnje Cerkve. Sprejeti papeško službo je taka odgovornost, da to presega človeške moči. To mora biti Božje delo. Zato je dobro, da ve, koliko ljudi stoodstotno stoji za njim in prav bi bilo, da bi to vedela vsa Cerkev.
 
Rekli ste tudi, da bi v primeru ukinitve te molčečnosti bilo manj ugibanj in govoric glede konklava?

To je bila druga stvar. Bilo bi manj razlaganj, koliko je bilo kandidatov, kateri ni uspel … Ko smo izvolili papeža, se briše vse, kar je bilo prej. Po volitvah smo vsi šli in novoizvoljenemu obljubili pokorščino in čast. Koliko glasov je kdo dobil, je stvar zgodovine. To bodo morda nekoč zgodovinarji raziskovali. Toda to ni pomembno. Kardinali smo z izvolitvijo sprejeli tudi dejstvo, da je sedaj on naš papež. Nikoli pa ne bi dal v javnost, kdo so še bili kandidati in koliko glasov so dobili. Podatek, koliko glasov je dobil papež, bi samo še okrepil njegov položaj.
 
Prebral sem, da papež Leon ni računal, da bo izvoljen. Pričevanja govorijo, da si je obraz zakril z dlanmi, ko je izvedel, da je izvoljen …

(Smeh.) Mislim, da ni nihče tako močan, da bi ob vstopu v Sikstinsko kapelo mislil, da bo on zmagal.
 
Bilo je zanimivo, da ste vi prvi večerjali s papežem Leonom. To drži? Kako je prišlo do tega?

Da, tako je bilo. Samo naj razložim. Kardinali smo prišli v Dom sv. Marte. Tam je bila slovesna večerja po izvolitvi papeža. V jedilnici so bile mize z dvanajstimi stoli. Posedli smo se k njim. Papež pa je zamujal, ker je po prvem blagoslovu in nagovoru imel še obveznosti od fotografiranja, dajanja izjav in podobno. Ko je on prišel, smo mi bili že na svojih mestih. Njegova miza je bila v središču z lepim belim stolom zanj. Šel je tja in okrog njega je bilo vse prazno. Mi gledamo nanj, on pa nesrečno na nas. Nekoliko nenavaden položaj. In tedaj jaz, takšen kot sem … 

 
V šali lahko rečemo po balkansko ...

(Smeh) … ja, in mu rečem: »Ali lahko mi prisedemo k vam, ker ste sami?« In on nas hitro povabi: »Pridite, pridite!« Pridružili so se mi še štirje kardinali in pri mizi nas je bilo šest s papežem. In ko sem pozneje razmišljal, je bil iz vsake celine po en kardinal. Ne da bi se dogovarjali!
 
O čem ste se pa pogovarjali?

Iskreno povem: pogovor je bil sproščen, prijazen pogovor med prijatelji. Nobenih skrivnosti, nobenih velikih tem. Ali je že poklical brata? Za katero moštvo navija? Kaj mu je všeč? Opazilo se je sproščeno vzdušje po izvolitvi. Seveda je bil on veliko bolj utrujen kakor mi. Vedeli smo, da je sprejel ogromno breme. Lahko si vesel, da Bog veruje v tebe, ker ti je zaupal to poslanstvo. In če ti je zaupal to poslanstvo, ti bo tudi dajal moč, da boš poslanstvo izpolnil. A vendar je to velika odgovornost in veliko breme.
 
O novem papežu govorijo, da je previden, da dobro premisli, kaj bo izjavil. Kako ste ga vi doživeli?

Mislim, da je njegova močna plat, da posluša. Poznam ga od leta 2023. Prej je bil v Peruju, jaz v Evropi in se nisva srečala. Kot prefekt dikasterija za škofe in jaz kot predsednik naše škofovske konference sva se večkrat pogovarjala. Lani je bil naš gost v Beogradu, ko je pri nas potekalo zasedanje evropskih škofovskih konferenc. Udeležil se ga je tudi on. Pri njem je zelo lepo, da posluša. Želi, da mu sogovornik pove, kaj misli. To je velik dar. Ne odloča, preden ne sliši drugega mnenja. Ko sem bil pri njem v Rimu, sem opazil, da je bil vedno pripravljen na pogovor. Sodelavci so mu pripravili beležke in on se je prej seznanil s stanjem. Nisi slišal: »Ne vem. Tega še nisem slišal …« Hitro pa si opazil, da je vedel, o čem se pogovarja. On govori o temi. Pripravljen.  
Njegovo življenje ga je vodilo po raznih službah. Dvanajst let je bil general avguštincev. Naučil se je potovati po svetu in se pogovarjati z ljudmi iz različnih kultur. Ena glavnih kvalitet, ki smo jo iskali pri novem papežu, je bila, da bi bil človek z izkušnjo z dveh ali treh celin. Ne samo da je obiskal te celine kot nuncij ali škof, ampak da je tam živel in delal. Sem optimist, da bo on pravi papež v tem nemirnem času in da bo ljudem dal gotovost, da bo Cerkev kot ladja v nemirnih vodah plula naprej.
 
Če se prav spominjam, je on prvi papež, ki je pred prvim blagoslovom mestu in svetu imel napisan ali vsaj skiciran govor?

Bil je tudi nekoliko daljši nagovor. Ni samo povedal štirih stavkov in dal blagoslova, ampak je v svojem govoru nakazal svoj program. Poudaril je pomen miru v svetu, kjer je mir čedalje bolj ogrožen.
 
Preden ste postali kardinal, ste imeli za seboj bogato življenjsko izkušnjo. Morda razjasniva: v vaših življenjepisih piše, da ste madžarski duhovnik, rojen v Vojvodini. Lahko razložite?

Rojen sem v Vojvodini, v Bački, madžarskim staršem. Doma smo govorili samo madžarsko. Obiskoval pa sem osnovno šolo v srbščini. Potem sem šel v malo semenišče (Paulinum) v Subotico. Tam je bil učni jezik hrvaščina. Potem sem stopil v red verbitov (Družba Božje besede – Societas Verbi Divini). Pri njih sem nadaljeval študije. Vedno pa povem, da sem Madžar iz Srbije, nekdaj iz Jugoslavije.
 
Med Madžari je veliko katoličanov?

V Srbiji je okrog tristo tisoč katoličanov. Od teh je 75 odstotkov Madžarov. Drugi so Hrvati, Slovenci, imamo Slovake, Bolgare … Mi smo res »katoliška« Cerkev, v pomenu svetovna, saj jo sestavljajo različni narodi.
 
Potem ste nadaljevali študij. To je bilo na Poljskem. V katerem jeziku je potekal študij?

Ko sem leta 1977 končal služenje vojaškega roka – mimogrede, vojak sem bil blizu Slovenije, v Klani, in moja vojaška pošta je bila Reka – sem šel v noviciat. To je čas priprave na redovno življenje. Predstojniki so me poslali na Poljsko. V tistem času nas je bilo tristo študentov teologije. Takrat je imela Poljska izredno veliko poklicev. Vsi redovi, podobno tudi škofijska semenišča. Leta 1982 sem izrekel večne zaobljube, leto pozneje pa končal študij na Katoliški univerzi v Lubinu. Prvega maja 1983 me je takratni subotiški škof posvetil v duhovnika v rojstni župniji. Prosil sem za to in ugodili so moji prošnji. Tako sem v domači župnijski cerkvi prejel krst, prvo obhajilo in prvo spoved, birmo in tudi mašniško posvečenje. Skratka, vse zakramente, razen škofovskega posvečenja, ki sem ga prejel v Zrenjaninu.

 
Zanimivo je, da ste po posvečenju šli za študentskega kaplana na Filipine.

Da, a ne takoj po posvečenju. Naj pojasnim. V našem redu je nekakšno pravilo, da je v misijonskem redu, kar verbiti smo, treba po mašniškem posvečenju imeti neko pastoralno prakso, praktično delovati. Mlad redovnik ne more takoj nadaljevati študija, ampak mora prej imeti izkušnjo praktičnega duhovniškega dela. Tako so mene poslali v Zadar. Naš red je tam kupil novo hišo novembra 1983. Decembra sem šel jaz tja. Leta 1985 me je provincial poslal na študij v Rim. Po dveh letih pa sem šel na Filipine in tam ostal tri leta. Tako se je prva leta mojega življenja pastoralna praksa mešala s študijem. Leta 1990 sem se vrnil v Rim in na papeški univerzi Gregoriana doktoriral. Iz Rima sem šel na Dunaj, kjer sem v našem semenišču predaval teologijo v nemškem jeziku. Medtem ko sem na Filipinih moral govoriti angleško.
 
Filipini so najbolj katoliška država v Aziji. Kako ste se znašli tam. Vendarle gre za drugo kulturo.

Res je, kultura je drugačna. Sicer se moraš na začetku privaditi na podnebje.
 
Vlažno in toplo?

Da. Vlažno in zelo toplo. Paziti moraš na zdravje. Ko sem prišel iz Evrope na Filipine, sem se obnašal kot Evropejec. Stalno je treba delati. Brez prestanka. Po treh mesecih me je začela boleti glava. Šel sem k zdravniku, saj me sicer nikoli prej ni bolela. Vprašal me je, kako živim. Nato me je še vprašal: »Kaj pa siesta (opoldanski počitek)?« Odgovoril sem mu, da je nimam. Treba je pač delati, saj sem zato prišel na Filipine. On me je poučil, da je v takem podnebju siesta nujna za zdravje. In po tistem zdravnikovem nasvetu med trinajsto in petnajsto uro nisem šel ven na sonce. Pazil sem, da nisem pil vode, ki je lahko za nas nevarna, ker je okužena. Pili smo samo prekuhano ali mineralno vodo ali čaj. Po mesecu dni je glavobol izginil. Spoznal sem, da moram živeti drugače. Tako sem se naučil filipinske kulture. Filipinci so polni veselja, a delajo počasi. Nikoli ne rečejo ne. Če so mi rekli: »Pater, poskusil bom nekaj narediti,« je to pomenilo, da ne bo naredil nič. Ni pa rekel ne, da ne bo naredil.
 
Po filipinski izkušnji ste predavali na Dunaju in potem opravljali odgovorne službe. Bili ste provincial vašega reda in potem tajnik madžarske škofovske konference.

Leta 1994 sem prišel na Dunaj predavat. Leta 2000 smo zaprli teološki študij našega reda. Imeli smo osemnajst študentov in petnajst profesorjev! Poleg tega so na Dunaju še druge teološke fakultete. Tako sem od leta 2000 do 2004 delal za Sveti sedež v stalni misiji pri Združenih narodih na Dunaju in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Tam sem spoznal več odličnih ljudi. Med njimi tudi Damjana Berganta, sina Borisa Berganta, znanega novinarja in urednika na TV Slovenija. Sedaj je svetovalec predsednice republike Slovenije in sem ga srečal na Forumu za mir na Balkanu v Kopru.
Leta 2004 so me izbrali za provinciala verbitov in sem šel na Madžarsko. Nato me je tamkajšnji kardinal poklical za tajnika madžarske škofovske konference. To delo sem opravljal skoraj dve leti. Takrat me je papež Benedikt imenoval za zrenjaninskega škofa. In vrnil sem se v Srbijo. Pravzaprav – odšel sem iz Jugoslavije, vrnil sem se pa v Srbijo.
 
Kot zanimivost. Jaz sem prvi del svojega vojaškega roka preživel v Zrenjaninu. In enkrat so me leta 1982 uspeli izvleči iz vojašnice in bil sem na večerji pri takratnem zrenjaninskem škofu. 

To je bil Tomaž Jung. Ni bil škof ordinarij, ampak pomožni škof, ker je bila to apostolska administratura.
 
Tudi v tej škofiji je največ katoličanov Madžarov?

Vsi duhovniki so Madžari. Razen slovenskih salezijancev, ki so delovali v župniji Mužlja. Lani so odšli. Vendar so se tudi oni naučili madžarsko. Za škofijo je velika škoda, da so šli, ker so odlično delali. Imeli so največjo župnijo. K sreči sem še kot zrenjaninski škof uredil z našo redovno družbo – mi spadamo k madžarski provinci – da sta dva redovnika prišla v Zrenjanin in prevzela to župnijo. En pater je iz Indonezije in drugi iz Indije. Zdi se mi, da je v Srbiji taka raznolikost mogoča.
 
Tudi vi ste morali menjavati jezike. Ko ste šli na Poljsko, najbrž niste znali poljščine?

Nisem znal poljsko, a imel sem čas, da sem se naučil. Odšel sem v avgustu, noviciat se je začel septembra. V noviciatu so predavanja duhovne narave. O povedanem ni treba delati izpitov. Bil sem edini tujec in prisiljen sem bil govoriti poljsko. Lahko rečem, da se z nekakšno lahkoto učim jezike.
 
Ko ste bili v Zrenjaninu, vas je papež Frančišek imenoval za nadškofa v Beogradu. 
Oktobra 2022 me je nuncij vprašal, če bi sprejel to službo. In 5. novembra so objavili moje imenovanje. 10. decembra pa sem sprejel škofijo. Hotel sem sprejeti škofijo še pred božičem. V Srbiji našemu novemu letu sledita pravoslavni božič in novo leto, potem je praznik sv. Save in tako je cel januar zaseden s praznovanji …
 
Vi ste prvi beograjski nadškof, ki je postal kardinal. Zakaj menite, da vas je papež Frančišek imenoval? Da bi okrepil majhno katoliško skupnost v Beogradu? Da bi šel na obrobja, kakor je poudarjal?

To je kompleksno vprašanje. Srbija je obrobje, kar se tiče Katoliške Cerkve. V celotni Srbiji je 5 odstotkov katoličanov. V Beogradu manj kot odstotek. Od petih milijonov prebivalcev nadškofije je samo petindvajset tisoč katoličanov. Z druge strani pa ta skupnost kaže, da je mogoče živeti v takem okolju in smo navzoči v javnem življenju. To, da me je papež imenoval za kardinala, je pomembno za celo področje nekdanje Jugoslavije. Če pogledate, kdo je s tega področja že imel kardinale: Zagreb ga ima skoraj sto let. Slovenci tudi, ne sicer v Ljubljani, a v Rimu in sedaj v Argentini. Sarajevo je dobilo kardinala. Od večjih mest ga ni imel samo Beograd. Nisem pa prepričan, če je to bil razlog. Vsekakor je papež svoboden v imenovanju kardinalov. Ped konklavom sem vprašal več ljudi, kako papež izbira kardinale in odgovor je bil vedno enak: To papež sam dela. Pri papežu Frančišku so bila ta imenovanja zelo svobodna. Izbiral jih je z vseh koncev sveta.
 
Ni se držal tradicije.

Ne, nikakor ne. Poglejte Milano. Že kakšnih petnajst let nima kardinala. Benetke podobno. Prej je bil beneški patriarh vedno kardinal. Sedaj ne več. Opazno je bilo, da je on spremenil nekatere stvari. Z druge strani pa sem videl sedaj na konklavu, da smo bili predstavniki s celega sveta in smo imeli pred seboj podobo Cerkve na celem svetu, ne samo v Evropi ali Ameriki … Kardinali so bili z vseh strani sveta in to je dobro.

 
Pogovarjava se po Forumu za mir. Njegova tema je bila vrednote življenja za mir. Poudarili ste tudi pomen družine. Toda če pogledamo učenje Cerkve o družini in dejansko življenje, opazimo, da je med tem velik razkorak.

Cerkev mora predstaviti pravo podobo družine. Neodvisno od tega, kakšna je resničnost, mora predstaviti in pokazati, kakšen je ideal družine. Istočasno ko govorimo o idealu, pa spremljamo tudi realno življenje. To pa je velikokrat daleč od ideala. Ideal je mož in žena z otroki, ki živijo v razumevanju in miru. Vemo, da je resničnost drugačna. Danes se srečujemo s pojavom, ko mnogi zakonci ne morejo imeti otrok. Ali bomo za te rekli, da niso prava družina? Seveda so! Ne smemo poudarjati samo ene stvari. Cerkev mora stati ob strani konkretnim družinam, s konkretnimi problemi in nepopolnostmi, da bi zakonci in družine lahko uresničile svoje poslanstvo. 

Imel sem srečno otroštvo. V naši družini nas je bilo pet otrok: tri sestre in dva brata. Od staršev sem prejel vero, vzgojo, poštenje, vse. Toda koliko je danes takih družin? Petdeset odstotkov zakonov v zrenjaninski škofiji se razide. In to polovica tistih, ki so sklenili zakonsko zvezo. Kaj pa tisti, ki se sploh ne poročijo! Toda bodimo iskreni, v katerem zgodovinskem obdobju so bile družine idealne? Poglejmo samo, kaj se je dogajalo v petnajstem ali šestnajstem stoletju. V devetnajstem stoletju je bil vsak tretji otrok nezakonski! V dvajsetem stoletju smo imeli odlične razmere za življenje v družini. Toda samo v Evropi. Bil sem v Aziji, veliko potujem po Afriki. V Srednji Ameriki se več kot devetdeset odstotkov otrok rojeva izven družine, kakor jo mi pojmujemo. Mi moramo govoriti o idealu, a videti tudi resničnost. Sam imenujem družino tam, kjer se rojeva življenje in kjer dve osebi v ljubezni podpirata druga drugo. Ko je Bog ustvaril moža in ženo, jima je dejal, naj se medsebojno dopolnjujeta; šele pozneje jima je rekel, naj imata potomce.
 
Ko govorimo o vrednoti življenja, opažamo, da je danes problem začetek življenja (splav, kontracepcija) in njegov konec (evtanazija). Tudi tukaj smo priče razkoraka med učenjem Cerkve in težnjami sodobne družbe.

Nauk Cerkve se razvija. Učenje, da je človek bitje od spočetja naprej, se je razvil v poznejših stoletjih. Menim, da je pomembno, da poudarjamo, da je človeško bitje od spočetja naprej, a želim reči, da se je nauk Cerkve o globini razumevanja življenja razvijal. V preteklosti niso poznali problema evtanazije, ker so ljudje živeli povprečno štirideset let. V grški kulturi so starejše ljudi, ki bi postali breme družbi, ubijali. Podobno, na primer, Eskimi. Krščanstvo je v naši dobi najbrž edina vera, ki stoodstotno podpira življenje.
 
Meni se zdi, da je to bogastvo.

Vsekakor. Zato pravim, da ni bilo vedno tako, a je dobro, da je sedaj tako. V sodobni kulturi stvar, ki ni več dobra ali ti ne služi, odvržeš. Ne smemo dovoliti, da bi ista miselnost prešla v odnos do človeškega življenja ali človeka. Zato se mi zdi, da ima Katoliška Cerkev veliko nalogo. Ne da prepoveduje to in ono, ampak da govori pozitivno o vrednoti življenja v vsakem življenjskem obdobju, od prvega do zadnjega trenutka življenja. Lepo pravi Jezus v evangeliju po sv. Janezu: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Pa sv. Janez ni poznal težav ne s splavom ne z evtanazijo. Zato mislim, da so besede o življenju, o katerem evangelist govori v več poglavjih, Božje razodetje.